Pogosto mislimo, da srečno življenje pomeni življenje brez bolečine, trpljenja in padcev. Vendar, kaj pa, če temu ni tako? Kaj pa, če je resničen cilj imeti polno življenje – življenje polno lepih trenutkov, veselja in svobode, a hkrati tudi bolečine, joka in občutkov izgubljenosti. Mogoče je bolečina tista, ki nas dela človeške. Mogoče pa je tista, zaradi katere se zavedamo, da smo živi.
Vsak človek čuti bolečino. Lahko je prisotna in se je posameznik mogoče niti ne zaveda. Bolečina se lahko kaže na različne načine in je lahko torej nezavedna, ali pa se je popolnoma zavedamo. Predvsem, ko se je zavedamo, je pomembno, da te bolečine ne poskušamo zanikati ali je potlačiti. Zanikanje bolečine ne pomeni, da ta potem mine. Bolečine ne moremo ustrezno predelati, če je najprej ne sprejmemo, če si ne priznamo, da je tukaj in če se ne soočimo z njo.
Torej, pomembno je, da najprej sprejmemo prisotnost bolečine. Prav je že samo to, da znamo biti, obstajati z njo. Moramo znati »biti z bolečino«. Ni cilj rešiti se je čim prej. Cilj je znati obsedeti z njo, jo predelati na ustrezen način in se iz nje potem nekaj naučiti. To še ne pomeni, da kar pustimo določeni težavi, da nas prevzame in da ji pustimo, da prevzame nadzor nad našim življenjem. Bolečina ali določena težava bo imela nadzor nad nami in našim življenjem takrat, ko se ne bomo upali soočiti z njo.
Ko bolečine ne predelamo, ko jo zanikamo in ignoriramo, se ta začne kazati na različne destruktivne ali škodljive načine. Pretirana jeza, agresivno vedenje, zloraba raznih substanc ali pa samopoškodovanje zmeraj zadaj skriva določeno globoko »poškodbo«, rano ali bolečino. Nihče ni jezen kar tako. Za jezo in agresijo se pogosto skriva globoka ranjenost, žalost, razočaranje ali obupanost. Zadrževanje joka je ena od oblik škodovanja samemu sebi in je tudi neustrezen način predelave bolečine. Jok lahko pravzaprav razumemo in dojamemo, predvsem simbolično, kot bolečino, ki se izloča iz nas. Če se pa ta nabira, pa v enem trenutku preprosto izbruhne, ko to najmanj pričakujemo.
Preprosto »biti« z bolečino je nekaj najtežjega, a hkrati najnujnejšega za to, da se lahko pomaknemo naprej. Preko bolečine rastemo, se spoznavamo. Doživljanje bolečine je nekaj čisto človeškega in tudi kdaj nujnega, saj se moramo zavedati, da v nas in v našem življenju cel čas poteka bitka med svetlobo in temo. Vendar, to še ne pomeni, da ne moremo imeti zadovoljivega in mirnega življenja. Vse je odvisno od nas in od tega, kako se bomo odločili razumeti svet okrog nas. Išči, sprejmi in širi ljubezen, a si hkrati zapomni, da je ok, če se kdaj počutiš izgubljenega.
Eva Kojc
Najdete me tudi na Instagram profilu za osebno in duhovno rast: ljubitizivljenje (LJUBITI ŽIVLJENJE)
