Ena najtežjih prelomnic v življenju je prav gotovo razpad zakonske zveze ali dolgoletnega partnerstva. Četudi vemo, da v življenju ni ničesar takega, kar bi trajalo večno, saj ima vse svoj začetek, trajanje in konec, nam to dejstvo kaj malo koristi, ko se znajdemo med razbitinami nečesa, kar je še včeraj bila družina ali partnerska zveza.
Ne glede na to ali smo pobudnik razveze ali ne, večino ljudi v tem položaju doleti temeljito notranje pretresanje, čiščenje in soočanje z deli sebe, ki so bili morda še včeraj dobro skriti.
Nekateri ljudje poiščejo pomoč v ustreznih skupinah ali pri usposobljenih posameznikih. Veliko pa jih samotno krmari med burnimi in hitro spreminjajočimi se čustvi ter številnimi strahovi, ki so podkrepljeni z zmanjšanim samozaupanjem. Če k temu dodamo še mnoge probleme, ki jih ločitveni postopek prinese, in prizadetost ljudi, ki so vanj neposredno ali posredno vpleteni, potem se zares zavemo, da preizkušnja ni preprosta. A trud in potrpežljivost imata globok smisel, ki ga bomo v celoti dojeli morda mnogo kasneje.
Združitev in ločitev
Zakon oz. združitev z ljubljenim človekom dojemamo kot dopolnitev sebe, saj končno doživimo občutek celovitosti. Zdi se, da je krog zaključen. Iskanje je končano in življenje je osmišljeno. Razveza pa ta krog prekine in nenadoma se delci odnosa razdrobijo okrog nas. Izginejo občutki ljubljenosti, varnosti, celovitosti, pomembnosti … znajdemo se sredi polja, ki je opustošeno. Stara hrepenenja in upanja so mrtva, novih ni. In če vstop v resno zvezo pomeni izpolnitev, je ločitev za mnoge, ki so jo ali jo preživljajo, velika osamitev. Sami s svojimi mislimi, občutki, odgovornostmi, strahovi in težavami … Ob tem pa smo lahko že zelo psihično in fizično izčrpani od minulih naporov za ohranitev odnosa ali od dogodkov ob razvezi.
V tem stanju se lahko začnejo pojavljati močni občutki in misli, ki jih s težavo nadzorujemo. Predvsem pa veliko ljudi občuti, kot da se je življenje končalo in poti, ki je bila pred kratkim še vidna, ni več. Za človeka, ki je preživel razvezo in ni takoj skočil v novo razmerje, sta osamljenost in misel, da nikoli več ne bo zares srečen, ena najhujših.
Še vedno tudi velja, da ima razveza pravzaprav prizvok neuspeha, tako na osebni kot družbeni ravni. Vse to pa zlahka vpliva na to, da se počutimo kot poraženci, nesposobneži in lahko tudi nevredne ljubezni.
Pomen bolečine
Za mnoge je ločitev in vse, kar je povezano z njo, preizkušnja, ki prikliče bolečino, kakršne morda še niso doživeli. Čustvena bol in trpljenje pa sta pravzaprav pritisk na meje našega ega. Bolečina je upor osebnosti proti novi situaciji, proti dogodkom in čustvom, ki jih ne bi smelo biti. Tako nam vsaj govori razum. V bolečini se vzpostavlja prostor za novo, medtem ko se staro umika. Bolečina je torej neke vrste obrambni mehanizem, ki ga potrebujemo, da bi se obrnili k sebi in stopili v proces sprejemanja spremembe. Ima pa bolečina še en zanimiv učinek. Vsi, ki ste se že znašli v situaciji, o kateri je govora, veste, kako hitro padajo prepričanja, miselni in čustveni vzorci, še zlasti tisti, ki novonastali situaciji ne ustrezajo. Naj se še tako bojimo (strah bolečino še okrepi), bo tok življenja poskrbel, da bodo morali jezovi našega ega vsaj deloma popustiti. V naše dobro.
To “sesutje” obrambnih zidov nas naredi ranljive, včasih skoraj nebogljene. Napuh, ponos, trdno zasidrana prepričanja, samozadostnost in še marsikaj padejo skupaj s trdnostjo ega. Tla se nam zamajejo. Kaos, negotovost in strah so vsakodnevni spremljevalci. In prav v času, preden si izgradimo nove obrambne mehanizme, imamo možnost, da se lahko bolje spoznamo, tako svojo senco kot potenciale, ki so bili še skriti.
Skozi bolečino in njeno postopno osmišljanje se bosta začeli zdravljenje čustev in celjenje srca. Morda se bo to zgodilo samo od sebe, bolj verjetno pa je, da bomo morali skozi viharje čustev in bolečino zavestno stopati in v njeni luči pretresti preteklost ter postaviti nove čustvene temelje za prihodnost.
Čustveno zdravljenje
Kako to storiti, se verjetno sprašujete? Najprej je treba situacijo zares sprejeti. To pa s formalnim postopkom razveze nima veliko skupnega. Čustveno odvezati se smo običajno sposobni šele kasneje, četudi so mnogi ob razvezi prepričani, da je zakon čustveno mrtev. Čas največkrat pokaže, da ni povsem tako. Prav zato je pomembno prevzeti odgovornost za svoja čustva, saj s tem lažje sprejmemo novonastalo življenjsko situacijo.
Jaz sem besen/a, jaz čutim sram, jezo, žalost, zamero, obup, olajšanje, nepomembnost, zavist, osamljenost … V meni je strah, jaz se oklepam zamer, se počutim ogoljufano/ega. Do vseh takih in mnogih drugih občutkov imamo pravico in najslabše je zanikati ali prevaliti odgovornost zanje na bivšega partnerja., Da nas je partner prizadel (in mi njega), je dejstvo; morda je bil čustveno ali telesno grob, nepošten, izkoriščevalski, egoističen, toda čustva, ki jih ob tem občutimo, so naša in samo mi jih lahko spremenimo. Ko to spoznamo, se bomo zagotovo pomaknili naprej.
Avtor: Renata Bokan
www.karmaplus.net
