Sam sem se dolgo ukvarjal z bolečimi v kolenih pri določenih telesnih aktivnostih, tako težjih kot tudi pri vadbi taj čija, še posebej pa pri hoji po stopnicah navzdol. Karmična diagnostika in energijske terapije so mi pomagale sprostiti vzorce za težave, vendar zaradi napačnega programiranja mišičnega aparata, ki vpliva na gibanje kolen, nisem uspel v celoti rešiti problem. S pomočjo vaj in aktivne terapija klinične somatike pa sem bistveno izboljšal svoje stanje. Zato se mi zdi koristno, da z vami podelim članek Aleša Ernsta učitelja in terapevta klinične somatike. Presojo pa prepuščam vam.
Bolečine v kolenih, obraba hrustanca, poškodbe meniskusa so pogoste. Še posebej pri športno aktivnih ljudeh. Med mojimi strankami je velik delež tistih, ki jim je reševanje težav s koleni glavni razlog odločitve učenja AEQ klinične somatike. Pri veliki večini strank opažam enak vzrok za ponavljajoče težave in bolečine v kolenih: močno zategnjeno sredino trupa, angleško „core”, jedro. Ta del telesa, ki povezuje rebra in noge, je močan in stabilen, mišice tega dela pa kot da niso sposobne sprostiti se. Osnovna funkcija jedra je, da premika prsni koš in medenico v vseh smereh približno enako učinkovito. Mišice morajo zato biti sposobne tako kontrakcije kot sprostitve, obenem pa usklajeno in učinkovito premikati trup. Osnovna pomanjkljivosti sodobnega načina življenja, sodobnega treninga ter rehabilitacije je osredotočenost na krepitev mišic in na napredek, ki temelji na trudu ter moči. V luči pogleda na človeka kot na stroj je tak pristop logičen ter daje dobre kratkoročne rezultate. Dolgoročno pa privede do vedno večje zategnjenosti in občutka težkega okornega gibanja.
Ne smemo pozabiti, da je bila osnovna potreba človeka, ki mu je omogočila preživetje, konstantno iskanje večje učinkovitosti v gibanju. Evolucija je temeljito izločala organizme, ki niso dovolj učinkoviti, da preživijo. Evolucija človeške vrste je bila nenehen boj za obstanek, kjer so imeli prednost tisti, ki z manj energije naredijo več.
Če skozi to perspektivo gledamo na obliko in gibanje človeškega telesa, nam hitro pade v oči, da smo zelo nestabilno načrtovani. Visoka sloka struktura, ki stoji na dveh razmeroma majhnih stopalih, je zelo nestabilna v primerjavi z več-nožnimi živalmi. In če se vprašamo, zakaj bi se naša vrsta odločila za tako obliko telesa in način gibanja, dobimo zelo jasen odgovor: nestabilno strukturo premaknemo z manj energije kot bolj stabilno. Vendar je za preživetje izjemno pomembno tudi, da imamo nad nestabilno strukturo dovolj dober nadzor.
Dober nadzor zahteva veliko podatkov (občutek – propriocepcija), dobro sposobnost obdelave podatkov (možgani) ter dovolj premičnih struktur, ki jih dobro nadzorujemo (mišice), da lahko dobro nadziramo nestabilno strukturo (telo) za izvajanje gibanja, ki nam omogoča preživetje. Zato je bilo v boju za obstanek pomembno, da smo s čim manjšo porabo energije izvedli vse potrebne gibe. To je zahtevalo učenje kompleksnega gibanja in veliko časa za doseganje samostojnosti. Od tu sta razvidni dve značilnosti človeka, po katerih ta prednjači pred ostalimi živalskimi vrstami: učenje in prilagodljivost, ki izhajata iz sposobnosti učenja.
Ni logično, da moramo krepiti mišice trupa samo zato, da lahko pokončno stojimo in normalno dihamo. Nepotrebna, ali pretirana kontrakcija povzroča preveliko neučinkovito porabo energije.
Evolucijsko logično je, da telo osnovne dejavnosti vrši kar najbolj učinkovito in da je podlaga za obvladovanje gravitacije trdna osnova (skelet) ki za to ne porablja energije, mišice pa, ki so glavni porabnik energije, naj bi uporabljali za premikanje skeleta učinkovito. Učinkovita uporaba pa zahteva dobro koordinacijo, ta pa enako dobro sposobnost sprostitve dela mišic v gibu ( antagonisti) kot njihove kontrakcije(agonisti).
Newtonov zakon jasno določa, da ko se nekaj krajša, se mora nekaj daljšati, da se ohrani ravnovesje in učinkovitost giba. Ko se nagnemo naprej, se mora zadnja stran telesa daljšati, sprednja pa krajšati, in obratno. Ključ do stabilnosti leži v dobro nadzorovani nestabilnosti. Ta je še posebej izražena v središču telesa, ki je načrtovano za kar največjo gibljivost in je edini del telesa, ki ni podprt in ojačan s fiksnimi kostmi. Pri vseh strankah, ki imajo bolečino in težave s koleni, opazim izjemno močno jedro in izjemno majhno sposobnost sprostitve v njem. To privede do zmanjšane lahkotnosti gibanja in otežene rotacije v centru telesa, medenici, nogah in kolkih.
Ker center telesa ne opravlja svoje predvidene naloge, jo morajo prevzeti kolena, ki pa za rotacijo niso načrtovana. Njihova struktura je namenjena fleksiji in ekstenziji. Ker jih zaradi napetega, nepovezanega jedra premikamo v neskladju s strukturo, pride do močnih, pogosto ponavljajočih se težav, ki jih klasičen pristop jačanja stabilizatorjev nog in trupa dolgoročno še poslabša.
Skozi učenje klinične somatike in zmanjšanje senzorno motorne amnezije učinkovito povečamo občutek za mišice jedra, kar nam omogoči več kontrole nad njimi, posledično pa boljšo koordinacijo pri gibanju. To pa poveča učinkovitost in vrne pravilno uporabo strukture in premikov v sklepih. Omogoča sprostitev, ko se ne gibljemo (spanje) in poveča regeneracijo ter rehabilitacijo preobremenjenih in napačno obrabljenih sklepov. Že po nekaj mesecih stranke opazijo bistvene spremembe: lahkotneje se gibljejo, bolečine so čedalje manjše ali pa povsem prenehajo, težave s koleni izzvenevajo. Dokončno izboljšanje pa je možno le, če obrabe ali poškodbe niso premočne.
Zato je AEQ klinična somatika učinkovit in potreben del terapije pri bolečih in nefunkcionalnih kolenih. Z njo lahko preprečimo ponavljanje poškodb po uspešno izvedenih kirurških posegih in fizioterapevtski rehabilitaciji.
Močne bolečine, ki običajno spremljajo ali povzročijo poškodbe kolen, napnejo mišice in nas zategnejo. Še posebej tam, kjer je to dolgoročno najbolj škodljivo, v jedru. Zato je izjemno pomembno, da ko je standardna rehabilitacija zaključena povrnemo občutek, nadzor, usklajenost ter uporabljamo telo tako, kot se je skozi evolucijo do popolnosti razvilo za najučinkovitejše gibanje v gravitaciji.
Skozi AEQ klinično somatiko dosežemo občutek kot, da se je gravitacija zmanjšala in to je za dolgoročno povrnitev in ohranitev zdravja, zadovoljstva in smisla življenja najpomembnejše.
