Jutro kot ponavadi … priklic same sebe v življenje. Kako rada imam to svoje stanje polbudnosti, ko se med pristavljanjem kave začnem čisto počasi zavedati sebe, življenja in dokončno odpreti oči …
Pravzaprav se zavedam, da mi je bilo to moje jutranje stanje mesečnice vedno všeč, tako nekako moje. Moj jutranji obred s kavo in misli. Potrebno je pospraviti, morala bi začeti to … Nekje v meni pa glas, ki mi je nežno šepetal:”Pojdi hodit.” Razum se je prev ponosno upiral z vsemogočimi izgovori od vročine, pozne ure, kaj če… a je tisti notranji glas srca zmagoslavno poslal sporočilo. In to brez besed. Hvala ti, glas srca.
Ko sem začela s temi mojimi hojami za Krko, sem večkrat razmišljala, kaj si mislijo ljudje … Kaj je s to žensko? Zakaj hodi sama? Je osameljena? Danes se temu nasmehnem, ker vem, kaj v meni je porodilo te misli. Nasmejano stopam po moji ljubi poti, ki je tako domača, tako osvobajajoča. Pogled na reko, tam v daljavi ribič … srečanje z racami in kosi je tako domačno, priajateljsko, da se name več ne odzivajo, se ne umikajo. Smo postali domači drug drugemu? Srečujem ljudi in iz mene privre nasmejan dober dan … marsikoga preseneti, da se mora zbrati in mi odzdravi. Haloooo. Dragi moji, samo dober dan je, majhna ddrobna pozornost človeka človeku.
Pa vendar je bilo danes drugače. Nisem hodila sama. V trenutku tišine, ob poslušanju svojega dihanja, ki je bilo sproščeno in polno neke neznane sile, sem se zavedala, da z mano hodi skupinica čudovitih bitij. Oseb, s katerimi sem začutila usmerjenost v ljubezen, dobroto. Ljudi, ki nosijo svojo zgodbo, marsikdo bolečo in težko, a so tako neverjetni zmagovalci, da se lahko jaz, ki mi je žvilejnje dokaj gladko teklo, učim od njih, se bogatim. Biserov človeštva, ki so v meni zbudili tiste čudovite škratke, ki me žgečkajo nekje notri in mi šepetajo, kako močno doživlanje imam in kako se je vse zgodilo z enim samim čudovitim namenom … iz najboljšega vsakega od nas splesti kito čudovite, močne in ljubeče energije. Se sprejemati, si pomagati in spodbujati drug drugega. To je bilo tako močno, da sem si zaželea, da bi bili resnično tam, da bi skupaj hodili in se smejali vsemu bogastvu, ki ga nosimo v sebi.
Prihod v moj mali raj Pri srnici je bil veličasten. To je kotiček gozda nad Krko, kjer imam že lep čas svoj mali raj na hlodu, ki so ga potegbnili iz Krke. Tam smo jaz, sonce, ki se prebija med vejami, veliko različnih ptičev, ki mi prepevajo. Ime mojega raja je zgodba zase, a je tudi fantastična. In danes me je tam razveselila veverica, ki je nedaleč od mene pridno zajtrkovala in bila tako zaposlena s svojimi dobrotami, da se ni menila zame. Pa vseeno se mi zdi, da je vedela, da potrebujeva vsaka svoj mir. In tu se je vse v meni polnilo s čudovitimi občutki, da sem središče vesolja, ki zmore čisto vse na svetu … Neprecenljivo. Po polurnem srkanju vseh teh zvokov, barv, živlejnaj okoli mene sem objela moje ljubo drevo in se podala na pot.
Kako lahkoten je bil korak, glasba v meni je bila polna lepote in veselja ter ljubezni. In ob poti še nikoli do sedaj nisem opazila toliko čudovitih metuljev, rož, vonjev … Pa se verjetno flora in favna v parih dneh ni spremenila, Spremenila sem se jaz, moje doživljanje. Zakaj? Ker imam sebe, ker dobivam impulze neprecenljive vrednosti od prijateljev in iz srca upam, da jih dajem tudi jaz komu.
Prihod domov. Verjemite, vse delo me je počakalo, nihče ga ni opravil namesto mene, ampak to je bila sedaj taka nepomebna malenkost, narejena kar tako, mimogrede. Nikakor to ne pomeni, da me nikjer ne čaka nobena težava, ki jo bom morala rešiti. In da me morda danes ne čaka še kaj, kar mi ne bo všeč. Pomembno je, da sem imela te trenutke, da sem si jih podarila z ljubeznijo.
Ne oklevajmo, ugotovimo, kaj si najbolj želimo in ne odrekajmo se temu zaradi nepomebnih izgovorov … sledimo sebi. Kajti osrečeni odznotraj bomo sijali zase in za druge.
Naj bo vsak trenutek vaš, čimbolj poln in naj vas nobena težava ne prepiča, da niste biserni unikat.
Z najlepšimi željami Pikapolonica Tina
