Uglasimo se s partnerji, uglasimo se s službenimi obveznostmi, z vožnjo avtomobila, uglasim se pa tudi s sabo. To, kar smo mi, je nekaj ločenega od čustev, občutkov, idej, ki nam jih prebujajo drugi. In če smo uglašeni z njimi, ne pa s sabo, lahko zelo, zelo zbolimo, lahko pa naše življenje zelo zabrede tja, kamor si ne želimo.
Proces uglaševanja je ena najbolj preprostih stvari. Za ene.
Za druge pa je pravi pekel, saj ne vedo, da je to, kar čutimo, kar mislimo lahko v sozvoćju z drugimi, lahko pa ne. Oziroma, če že vidimo, da življenje poteka na način, ko smo bolj ubrani s sabo ali ko smo manj ubrani, se počutimo boljše ali slabše, je zelo težko ločiti za tiste, ki jim je to vseeno, dobesedno vse-eno.
Pri vseenosti se ne gre za to, da jim ni mar. Gre se pa za to, da ne vidijo razlike med enim in drugim.
Ta razlika je lahko močno vtkana v to, kar oni so. A ko ni, potem se jim življenje pač dogaja.
Dogajanje življenja je pot, po kateri hodimo. Nekateri olj uspešno, drugi manj. Vse pa je odvisno od našega dojemanja tega, kar za nas predstavlja življenje.
Življenje lahko za nas predstavlja velik izziv, lahko pa je čisto nezaznavno.
Težava je v tem, da ločimo, vse prevečkrat življenje zunaj nas, torej onstran meja našega telesa, čustev, občutkov, idej, spominov, in znotraj nas, torej v naši lastni izkušnji nas. V naši lastni izkušnji nas se pojavljajo čustva, občutki, ideje, v njej pa doživljamo tudi svet, ki se nahaja tam, zunaj.
Ključno tukaj je, da obstajamo mi, ki opazujemo čustva, občutke, ideje, pa tudi svoje telo, svet onstran telesa. Pa da ne bo pomote, nekatere stvari vidimo z zunanjimi očmi, nekatere pa z notranjimi.
Notranje oko, je oko očesa. Tako mu pravimo, ker se tudi to notranje oko zaveda očesa zunaj nas.
Če zapremo oči, se na neki ravni vsi zavedamo, da si lahko brez, da bi imeli odprte oči, predstavljamo nekaj znotraj nas. In to znotraj nas včasih “vidimo” celo tako zelo jasno, kot da bi bilo pred nami.
Razlika med zunanjimi in notranjimi, je zelo očitna, če opazujemo skozi svoje zunanje oči svet, ki nas obkroža. Ta svet je svet izven nas, saj ga vidimo tam, in svoje telo vidimo tu.
A ko se premaknemo na eno stopnjo globlje, torej ko naš opazovalec sveta več niso oči in ta, ki ga opazujemo, več ni zunanji svet, se zgodi zelo podobno. Z našim notranjim očesom se zavedamo svojih čustev, misli, občutkov, idej.
A zgodba se tukaj še ne konča. Ostaja še globje oko, oko, ki opazuje um.
Um torej ne more biti končna postaja. Zavedamo se namreč še premikanja naših čustev, občutkov, idej, spominov. Njihovega vznikanja, izginjanja, obstajanja.
Kot da bi dobesedno opazovali film, ki nam ga pričara naš um.
Kar pa pozabljajo, da smo mi gledalec, opazovalec vsega tega, kar opazujemo. Mi se zavedamo vsega, akr se nahaja znotraj nas, torej tudi procesa uglaševanja.
Sami smo namreč odgovorni za to, če se želimo z nečim uglasiti in kako
Pri uglaševanju je mnogokrat težava, da nam nekaj znotraj nas preprečuje, da bi se uglasili. In ponavadi so to stara čustva, misli, občutki ipd. V osnovi vse, kar prihaja iz spomina.
Ljudje namreč lahko živimo svojo neposredno izkušnjo sebe, kjer ni nobene potrebe “potegniti” karkoli iz spomina. Ko je nekaj neposredno, brez premišljevanja, brez čustvovanja, brez razmišljanja, je to tisto, kar prihaja neposredno od nas, od tega, ki vse to, kar smo zgoraj omenili, opazuje.
V nasprotnem primeru, pa je vse kar doživljamo, vključno s čustvi, občutki, idejami, spomini, nekaj porednega. In za posredno vemo, kako deluje.
Ko opazujemo kolo, in nekdo drug namesto nas usmerja vožnjo, smo le opazovalci vsega tega. Kot bi rekla starodavna hindujska tradicija, smo potnik v našem vozilu.
Naša čustva so lahko posredna lai pa neposredna. Težava je v tem, da dostikrat čustva vključujejo druga čustva, prav tako misli vključujejo druge misli. In to je težava.
Vse kar vključuje nekaj drugega, ne more biti izvirnik.
Podobno kot potnik, ki ima mnogo predstav kam mora priti in zakaj, kljub temu, da je dobil nalog, da mora priti v Mursko Soboto, ne vidi, da je pot zelo enostavna. Če si namreč želi vmes med vožnjo še ogledati slap Savico, pa Terme Snovi, pa kosilo pri Grofu, bo njegova pot trajala namesto 2 uri 10 ur.
To je naša osebnost, ki krmari po tem, čemur pravimo naše življenje.
Naše življenje ni samo naše telo, naša čustva, občutki, čeprav so le-ti sestavni deli tega, čemur pravimo resnica o nas samih.
Resnica o nas samih je nekaj, kar mora biti vedno isto, enako. Ne sedaj malo takšno, drugič malo drugačno, kot je to v primeru potnika v naši kočiji.
Dokler mislimo, da smo potnik, tako dolgo potnik smo. Ker pa je čustvena narava zelo mamljiva, pa tudi občutki je dobro čutiti, pa dostikrat ne vidimo, da je resnica nekaj drugega, kot izraz tega, kar opazujemo kot kočijaž.
Še več, niti zavedamo se ne, da smo mi pravzaprav kočijaž naše kočije in ne potnik.
Zelo radi smo, da nas drugi vozijo, medtem, ko se samo ukvarjamo s čutenje, čustvovanje, razmišljanjem ipd. Ob tem pa pozabljamo, da je to, kar doživljamo, el igra naših čutov, čutil, zaznav, ne to, kar mi v resnici smo.
Vsak od nas ima izbiro, ali bo bolj resničen, pa kakršna koli že ta resnica je. Ali pa bo manj resničen.
In tukaj vstopi potreba oz. nepotreba po uglaševanju z drugimi, z okolico, s partnerji, otroci ipd.
Dobro je ne pozabiti, da smo uglašeni le toliko, kolikor si dovolimo sami. Ker če se drugi noče uglasiti z nami, mi se pa želimo, mora lahko silimo, potrebujemo, si želimo.
Naša želja, potreba ipd. je vedno povzročena iz prostora, kjer želimo vzpostaviti povezavo. Tudi če samo mislimo na to, da želimo neko povezavo z nekom, smo mi tisti, ki hočemo.
In če si je drug ne želi, potem to pomeni, da če mu pošiljamo ljubčke, srčke v energiji, da na neki ravni od njega nekaj izsiljujemo.
Je že res, da “mogoče pa je namenjeno”, “se mora tako zgoditi” ipd. In res je tudi, da s tem uveljavljamo svojo vlogo “kreatorja”, ki v drugega porine svoje, ker si nekaj želi, vendar pa biti kreator ne pomeni, da lahko počneš karkoli.
Z večjim znanjem pride tudi večja odgovornost.
To z lahkoto vidimo z odraščanjem, ko smo še nevedni in počnemo neke stvari, ki niso v redu. Takrat je naša odgovornost manjša, kot ko stvari vemo.
In sedaj vemo, da je izsiljevanje, vabljenje na svojo stran, ker imamo mi potrebo, “prebujanje” drugega zato, ker si to mi želimo, mi si želimo boljši, lepši svet, mi si želimo partnerja, otroka, denar ipd., nekaj, kar ni stoprocentna kreacija, če že govorimo o nas kot kreatorjih.
V svoje življenje pač pritegnemo nekoga, nekaj, a za kakšno ceno.
Gre se namreč za uglašenost.
Če namreč nekaj pride prostovoljno k nam, brez potrebe, da bi to nagovarjali, da bi silili, da bi hoteli, si želeli, potem je uglasitev stoprocentna. Lahko je tudi v nekaterih ostalih primerih, če se tisto, kar privlači in tisto, kar je privlačeno sporazumeta o tem, kar predstavlja stik dveh.
Težava pa je, da mnogokrat ti dogovori hočejo imeti nekaj trdnega. Življenje pa ni nikoli trdno.
In ko hočemo imeti nekaj trdnega, je takšna tudi naša uglasitev.
