Včasih mislimo, da smo nekaj že predelali, a temu velikokrat ni tako in preteklost pride za nami. Življenje je ena velika lekcija. Podobno kot šola. Le da je pri življenju tako, da se nam nenaučene lekcije vedno vračajo, v šoli pa smo se čemu vendarle lahko izognili.
Ker sem si lekcijo s preteklostjo tokrat res dokončno želela dokončati, sem celotno zadevo predala srcu. Prosila sem ga naj mi pomaga z njo…
Nanjo sem potem malo pozabila, ampak se je le-ta uresničila. Ker rada berem in se izobražujem, je prišla na tak zabaven in domiseln način.
Ob branju bloga gospe Lidije Muršek mi je naredilo prvi klik. V blogu je pisalo, da kadar hrepeniš po svoji bivši zvezi, bivšem partnerju, v bistvu hrepeniš po sebi. Po stari osebi, katera si včasih bila. Katera si bila ob njem. To pomeni, da pogrešaš sebe in ne partnerja. Ne gre se za nikogar drugega kot zate v tem pogrešanju. Naslednja stvar, ki je razmišljanje Lidije samo še potrdilo pa je bila misel g. Roberta Holdna v knjigi Siniše Ubovića: “Če čutiš, da ti v življenju nečesa primanjkuje, si to verjetno TI.”
Prej na to nisem gledala tako. Sem se zavedala, da nekaj pogrešam oz. nekoga (čeprav bolj nezavedno), ampak nisem si mislila, da sem to jaz. Sedaj… Že ob branju in zavedanju vsake zapisane besede mi je bilo jasno, da je temu res tako. Še nek način podzavesti, da me opomne na vse to in da lahko nekaj spremenim in se rešim lekcije.
Že stokrat zapisano in rečeno, ampak res… “Na koncu si vse, kar imaš, ti.” “Ne delaj iz sebe kompromisa. Vse, kar imaš, si ti!” “Ne maram se zanašati na ljudi, ker ljudje odhajajo ves čas. Na koncu dneva si ti vse kar imaš in to mora biti dovolj.”
Žalostna ljubezen in prijateljstvo v kateri izgubiš in spreminjaš sam sebe zato, da si sprejet in da te imajo radi. Še bolj žalosten pa si ti na koncu, dokler se ne zaveš, da si izgubil sam sebe. In hvala bogu za modrost srca, ker naša dušica vedno ve, kaj je dobro za njo. Samo premalo ji prisluhnemo in upoštevamo. Imejmo se radi pa bodo do nas prihajali same takšne osebe, izkušnje…