Preveč parov pozabi, da posamezna člana partnerstva nosita vsak svojo odgovornost za uspeh zveze, ki ni in ne more biti uspešna, če se jo prepusti inerciji ob misli »bo že kako«.
Če pogledamo na neko partnersko zvezo kot celoto, le-ta tvori 100%, torej jo vsak partner obeležuje s svojimi 50% ali polovico. Kot smo se učili v tretjem razredu, seštevek petdeset plus petdeset je sto.
Dejstvo o 50% lastne odgovornosti poudarjam zato, ker je marsikateri partner do tega dejstva ignorantski ali pa prezirljiv, v smislu »ni res, da sem jaz kriv/kriva za te najine težave, on/ona je to vse začela in je ta vsa zmešnjava njena/njegova krivda« in podobna zanikanja lastne odgovornosti. Na žalost in veliko razočaranje marsikoga od vas dosledno trdim, da smo sami »krivi« oziroma odgovorni za uspeh ali zavoženo partnersko razmerje v enaki meri.
Vem, marsikdo sedaj poreče, da to ni res, da je sam bil vedno priden, spoštljiv, da je vse ubogal in da je vedno vse bilo v redu. Ko malce globlje povrtamo v tovrstno izjavo, najdemo pod površino mnogo majhnih in komajda občutnih zamer, žalosti, nepovedanih želja, mnoga vprašanja ostanejo neizrečena v zraku in na tovrsten ritem partnerstva sta se oba navadila in jima deluje normalno in na prvi otip tudi funkcionira.
Pri takšni igri vlog običajno pozabimo, da sta se partnerja našla v vrtincih svojih bivanj in sta se medsebojno privlekla z določenimi nezavednimi in potlačenimi vsebinami, ki oba opredeljujejo in imata običajno zelo podobne bolečinske točke, ki jih eden drugemu tudi »negujeta«. Sliši se paradoksalno, a če pobliže pogledamo na odnos, ta temelji na zelo podobnih vzorcih, ki sta jih partnerja okušala skozi lastno otroštvo in sta bila prisiljena razviti mnoge obrambne mehanizme, kot jih le otroci v stiski znajo. V odraslem človeku ostanejo bolečinske brazgotine, na katere naš »privlečeni« partner enako »igra« kot starši, mi kot odrasli sedaj poznamo to igro in tako na koncu vsak od partnerjev »odigra« svojo vlogo, v kateri podoživlja stiske od prej in znova vklopi že znane obrambne mehanizme. Krog je sklenjen, pot iz tega okovja je zelo težka, a je mogoča.
Če se partnerja odločita in zavestno občutita, da sta res iz srca odgovorna vsak za svojo polovico, potem vesta tudi to, da lahko upravljata le s svojo polovico in nikakor ne s partnerjevo. Na partnerju je, da se sooča s svojo polovico in vsebinami, vzorci in vlogami, ki se nahajajo v njej. Ko se oba tega zavedata, sta šele na začetku oblikovanja zdravega in kvalitetnega partnerstva in zadovoljujoče zveze.
S tem, ko sta to ozavestila, se začenjata truditi, da sta boljša, bolj osredotočena, več pozornosti si namenjata, ker izhajata iz tega, da želita eden drugemu dobro, srečno, polno in ljubeče. Večina nas bo rekla, da vse našteto želimo seveda sebi. Torej, vse enako prezrcalimo tudi proti partnerjevi polovici, a če bo to partner sprejel z enako željo, ne vemo. Vedno obstaja tveganje, da ne dobimo enakih lepih in ljubečih namer nazaj.
Vseeno poudarjam, da se nekje mora začeti dobra volja in usmerjenost v oblikovanje srečne in takšne zveze, kjer ne bo čustvenih, psihičnih, verbalnih ali telesnih zlorab, kjer se partnerja ne bosta šla čustvene drame in psiholoških pritiskov, čustvenih izsiljevanj ali manipulacij, kjer ne bo vojno polje in se ne bo bila bitka za nadvlado, temveč bo zveza polje umirjenosti, sprejemanje različnosti drug drugega, veselje ob uspehih, doživljanje radosti ob majhnih skupnih zmagah, posredovanje svojih želja, potreb in idej brez strahu pred napadom ali zasmehovanjem.
Biti iskren do sebe in do drugega je eden od najtežjih izzivov in obenem je uspeh ob polnosti zveze izjemen in notranje doživljanje polno.
Torej lahko v zgoraj opisanem sami prepoznate, koliko odtenkov različnih barv tvori nepregledno morje tankih niti, ki tvorijo partnersko zvezo. Trudite se krepiti nitke, ne jih razdirati. Škoda vas je.
