Odnos med več otroci iz istega družinskega gnezda je vedno večplasten in nikoli enostaven. Odnos med bratom in sestro, sestro in sestro, bratom in bratom, pa med več njimi je lahko poln ljubezni, rivalstva, prevladuje zaščitniški ali pa izkoriščevalski odnos, nikoli pa to ni enostaven odnos.
Pomemben je tudi vrstni red rojstva, saj naj bi najstarejši otrok bil prodoren, najmlajši pa bolj razvajen in občutljiv navzven.
Verjetno ima večina od vas, dragi bralci in bralke, kakšnega brata ali sestro. Kako se vedete do njega ali nje? Kakšen po-okus imate, ko se družite z njimi? Ste srečni in zadovoljni? Ali ste tečni, žalostni ali jezni?
Namreč, odnos med sorojenci je lahko bogat, poln drobnih pozornosti in velike mere tolerance. To bi bilo idealno. Je pa tudi res, da so mnogi odnosi med sedaj odraslimi sorojenci zakomplicirani, lahko da je polno zamer in očitkov še iz dobe odraščanja, ko je eden od otrok zameril drugemu glede kakšnih privilegijev, ki jih je imel sorojenec pri na primer starših ali drugi rodbini. Lahko gre za tekmovanje po pozornosti, ki se je iz otroške ali najstniške dobe preneslo tudi v odraslo fazo.
Vedeti je treba, da je vsak posameznik unikat, pa četudi prihaja iz istega genetskega gnezda dveh istih staršev. Kako se starši vedejo do posameznega otroka opredeljuje spet vrsta dejavnikov in nabor vzrokov, katerim večina ne ve vzroka, vidne so le posledice. Tudi vzgojne tehnike, ki so se recimo uporabljale pri starejšem bratu, so lahko popolnoma drugačne, ko so starši disciplinirali mlajšo sestro, to je hčerko. V družini z več otroki si je vsak od njih moral izboriti pozornost in ljubezen preostalih sorojencev. Lahko je bil tudi jezen dolga leta na brata ali sestro zaradi zamer, ki so se mu dogajale v otroški dobi ali v najstništvu, ko so tudi bratje ali sestre zbadale ali se delale norca iz sorojenca.
Vidite, odnosi med posamezniki so, kot vedno, komplicirani in večpomenskii. Pomembno se je zavedati, da so naši bratje ali sestre dragoceni, da so del naše širše družine, da nam lahko, in seveda mi njim, vedno stojimo ob strani, tudi takrat, ko bodo starši ostareli in bomo ostali sami, oziroma bomo lahko bolečino delili med seboj. Tako nisi nikoli res sam. Seveda je pa tudi res, da je tudi bratovsko-sestrski odnos potrebno kultivirati, zalivati, krepiti z zdravo komunikacijo in primernim, predvsem ljubečim in pozornim odnosom.
In zato mi je toliko bolj grozljivo spremljati zgodbe bratov in sester, ki se po smrti staršev cukajo in na smrt kregajo zaradi kosa zemlje ali nadstropja v večstanovanjski hiši ali zaradi drugih materialnih dobrin. Pri tem so pripravljeni poteptati vse, kar so skozi vzgojo in odraščanje prejeli od svojih staršev. Le-ti se lahko obračajo v grobu, če bi izvedeli, da so se njihovi potomci zravsali za nekaj, kar jih bo odtujilo za vedno, jih skregalo, prenekatere tudi do konca življenja. To pomeni, da del lastne družine in krvi potepta in s tem izniči tudi del sebe. Ampak pohlep in zavist so očitno marsikje premočni in vodijo življenja udeležencev. Morebiti sem res žleht ampak bi vas pri tem spomnila, da nihče od nas ne bo nikoli nič s seboj vzel. Ali pa morda ja?
Torej ponovimo, da je odnos med sestro in bratom ali dvema bratoma ali dvema sestrama ali pač več njih zelo dragocen in pomemben. Kot v vsak odnos, je potrebno tudi v tega vlagati in se potruditi ljubeče komunicirati. Obresti so velike – ostanejo vam družinski člani, s katerimi ste gor rastli. In obenem lahko dober vzgled presadite tudi v vašo družino, ko imate sedaj sami svoje otroke, torej sinove in hčere, ki ste jim pomemben vzgled. Ne pozabite, oni so sedaj nova generacija sorojencev in opremite jih z medsebojno ljubeznijo, skrbjo in pozornostjo. To je najboljša možna popotnica v odraslo življenje.
Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si
