Pred časom sem prebrala mnenje strokovnjakinje za razvoj otrok in psihologinje dr. Zdenke Zalokar Divjak, katere mnenja cenim in so tudi meni pogosto v navdih in razmislek. Tole jo citiram, ker je zelo dobro povzela odnos staršev in otrok:
»Ustvarjanje dobrih odnosov bi morala biti glavna naloga staršev. Starši, ki jim to uspeva, navadno nimajo problematičnih otrok – tudi kar se tiče šolskih ocen, ne. In zakaj ne? Dobre ocene so predvsem rezultat dobro razvite osebnosti. Osebnosti otroka, ki čuti, da starši skrbijo zanj, ki mu ponujajo svoje izkušnje in svoj čas in ki o ocenah ne sprašujejo njih, saj jim to že prej povedo otroci sami.«
Kako stati ob strani osnovnošolcu, ki v procesu obiskovanja osnovne šole prehaja od majhnega kratkohlačnika, šestletnika do mozoljastega pubertetnika v devetem razredu, ki mu gre vse na živce, ne zna več komunicirati in se zapira v svoj svet virtualnih omrežij in svoje sobe?
Starši, ki ste znali svojemu otroku prisluhniti, ko je jokal, da mu je sošolka vzela svinčnik in ga poučiti, kako se pomeniti o tem oziroma ji ga posoditi, starši, ki niste delali domačih nalog in risali plakatov namesto svojih otrok, ste na dobri poti, da bo tudi najstniški devetošolec kdaj znal priti do vas, pa poiskati varno zavetje vašega objema in tolažilnih besed.
Namreč, sama trdno verjamem, da se skozi razvoj našega otroka učimo starši o sebi in o svojih komunikacijskih veščinah ter kako izražati svoja čustva. Tisti starši, ki želite biti prisotni pri oblikovanju zdrave osebnosti otroka, mu boste posredovali napotke kako oblikovati zdrave moralne in etične vrline, ga boste znali tudi pohvaliti in ne zgolj iskati, kaj ni dobro naredil in kje ga je pobiksal. Da, najlažje se je obešati na napake in spodrsljaje in je veliko težje biti čuječ in pozoren na tista področja, kjer vaš otrok blesti ali je dovolj dober, da je sam zadovoljen in zato ste zadovoljni tudi vi.
Otroci potrebujejo vedeti, da smo starši tu nekje. Ni potrebno, da jih neprestano nadziramo ali delajo domačo nalogo, pa zakaj je še ne, pa kdaj se je bodo lotili, pa naj nam predajo svoje pametne telefone in podobno. Starši smo predvsem pomembni, da smo zgled in da smo prisotni tam nekje, v stanovanju ali hiši, ker tako v otrokovo in najstnikovo čustveno področje vnašamo občutek varnosti. Otrok naj se nam ne smili, ko mora kdaj narediti kaj več za nalogo ali ko mora postoriti svoje gospodinjske zadolžitve (upam, da jih vaš otrok ima definirane, saj navsezadnje ne živi v hotelu pri vas, kajne). S tem otroku sporočamo, da mu zaupamo, da bo vse naredil, kot je treba, kot je tudi zapisala dr. Zalokar Divjak.
Kako pa dosežemo, da nam otroci zaupajo?
Recept je dokaj enostaven in sicer tako, da smo z njim, otrokom. Skupaj se zabavamo, skupaj kaj počnemo, kuhamo ali pospravljamo garažo skupaj, se stisnemo na kavč skupaj k popoldanskemu počitku. Poslušamo, kaj nam sproščeni otroci govorijo, ob tem ne pametujemo, ne sodimo in ne komentiramo, temveč zgolj prijazno in ljubeče smo – prisotni. Tako ustvarjamo odnos, ki temelji na zaupanju, iskrenosti in strpnosti.
V branje priporočamo knjigo Iskreno o vzgoji in najstnikih >>
