Joga

Prenovimo telo in duha

Dobro smo že zakorakali v novo leto. Zima se poslavlja in pomlad trka na vrata. Sneg kopni, polnijo se vodotoki, zelenje se prebuja. Vračajo se pernati popotniki iz toplih krajev.

Čas je, da se otresemo zimske zaspanosti, počistimo stanovanja, odpremo okna in vrata ter dovolimo vstop soncu in zraku. Lahko pa ta čas izkoristimo tudi, da se znebimo balasta v lastnem telesu ter da temeljito prevetrimo svoj um in duha.

Prečiščevanje telesa

Med prebavo in presnovo se v našem telesu kopičijo neuporabne in škodljive snovi. Črevo je lahko veliko skladišče »odpadkov«, na katerih se razmnožijo škodljive bakterije in glive, ki nas potem zastrupljajo s svojimi presnovki. Pomaga, če jemo hrano z veliko vlaknine, ki zapolni črevo in spodbudi peristaltiko. To so polnozrnata žita, najbolje v obliki čim manj predelanih kosmičev, otrobi, vlaknata zelenjava in sadje. Dokler še ni sveže zelenjave, sta odlična kislo zelje in kisla repa. Poleg vlaknin vsebujeta namreč mlečnokislinske bakterije, ki ščitijo naše črevo pred gnilobnimi in patogenimi bakterijami.

V starih časih, ko še ni bilo takega prometa z živili, je ob koncu zime zmanjkovalo hrane in takrat so bili naši predniki prisiljeni v post. Pravilno izveden post pa je tudi eden od najboljših »čistilcev« našega telesa. Že en sam sadni dan na teden nam lahko veliko pomaga. Če pa uspemo štiriindvajset ur zdržati brez hrane samo ob vodi in čaju ali naravnih sokovih, je še toliko bolje. Gotovo ste že slišali za dieto, pri katerih se postimo ob polni luni. Poznam ljudi, ki »prisegajo« nanjo. Post seveda ni primeren v nosečnosti, za otroke in pri nekaterih zdravstvenih težavah, na primer pri sladkorni bolezni.
Če se odločimo za več kot le nekajdnevni post, se je bolje prej posvetovati z zdravnikom. Prav tako je bolje prekiniti post, če se pojavijo težave, kot so glavobol, slabost in podobno. Daljše poste pa je treba izvajati pod nadzorom izkušenega strokovnjaka. Med postom je potrebno veliko piti, da se razgradni produkti sproti odplavljajo iz telesa, prav tako pa je treba z nadomeščanjem mineralov preprečiti, da bi se porušilo njihovo ravnotežje v telesu. Med postom se izogibajmo stresnim situacijam in velikim fizičnim naporom. Po večdnevnih postih je pomembno, da na običajno prehrano preidemo s posebno dieto, da prebavila postopno spravimo spet v pogon.

V jogi poznamo tudi tako imenovane hatha joga krije, s katerimi prečistimo telo. Primerne so za tiste, ki že nekaj časa vadijo jogo in obvladajo asane, ki se ob tem izvajajo, ter so na to fizično in psihično pripravljeni. Nekatere, kot na primer spiranje nosu, načeloma izvajamo vsak dan. Tehnika je zelo preprosta. Izvajamo jo zjutraj in zanjo potrebujemo približno toliko časa kot za umivanje zob. Druge so zahtevnejše, na primer čiščenje črevesja, ki ga izvajamo do štirikrat letno ob izmenjavi letnih časov. Naučimo se je pod vodstvom izkušenega inštruktorja joge, ki nas bo poleg same tehnike poučil tudi o prehrani, ki je z njo povezana, ter kdaj jo izvajati in kdaj ne. Ko smo jo nekajkrat izvedli pod nadzorom, jo potem izvajamo sami. Zanjo si moramo namreč vzeti ves dan in se potem še tri tedne držati diete. So pa te tehnike ne le telesno ampak tudi psihično in duhovno prečiščevanje. Telo in duh sta povezana bolj, kot si običajno predstavljamo.

Veliko strupenih in odpadnih snovi se izloča tudi z dihanjem. Zato je v jogi velik poudarek na dihalnih vajah – pranajami. Hkrati pa je dihanje vez med telesom in psiho. Z različnimi dihalnimi tehnikami lahko delujemo na um in čustva ter jih umirimo in uravnotežimo. Znano je, da se tekom dneva v dvournih intervalih naravno izmenjuje dihanje skozi desno in skozi levo nosnico. To je povezano tudi z izmenjavanjem močnejšega delovanja simpatičnega ali parasimpatičnega avtonomnega živčnega sistema ter leve in desne polovice možganov. Tako so nekatere ure dneva boljše za fizične aktivnosti, druge pa za bolj umirjene dejavnosti. V današnjem tempu življenja je temu težko slediti, saj delamo po osem ur in več iste stvari.

Kadar le moremo, pa vseeno skušajmo upoštevati naše naravne ritme, saj bo tako naš dan manj naporen in učinkovitejši. Veliko bolje se bomo počutili tudi, če si bomo vsak dan vzeli četrt ure, ko se bomo umirili in se samo prepustili normalnemu ritmu dihanja. Sedimo vzravnano, sprostimo trebuh in opazujmo dihanje. Samo zavedajmo se vsakega vdiha in izdiha. Opazujmo, kako se telo širi ob vdihu in krči ob izdihu. Občutimo tok zraka od nosnic do sredine prsi. Če lahko ob tem izvajamo katero od tehnik pranajame, bo vaja še veliko bolj učinkovita.

Naše misli

Že starodavni indijski modreci so rekli, da se nam svet kaže tak, kakršne so naše misli. Naš način mišljenja je povezan z našim temperamentom, s katerim se že rodimo. Že stari Grki so poznali kolerike, sangvinike, flegmatike in melanholike. Tudi to, ali bomo bolj usmerjeni navzven ali navznoter nam je prirojeno. Na naš način mišljenja vpliva tudi naš primarni način sprejemanja informacij. Ločimo vidne, slušne, čutne in miselne tipe. Zavedanje naših prirojenih lastnosti nam pomaga, da lažje razumemo sebe in druge. Vendar pa tako, kot lahko s telesno vadbo razvijemo mnoge sposobnosti, ki niso naše primarne, lahko tudi na te lastnosti zavestno vplivamo in okrepimo pozitivne ter zmanjšamo negativne poudarke. Nas pa ta raznolikost bogati. Lepota je prav v našem dopolnjevanju, da skupaj zmoremo več kot bi vsak zase. Skupina je več kot le vsota posameznikov. Tako kot smo v socializmu morda preveč poudarjali skupnost in s tem morda včasih dušili posameznika in mu jemali svobodo in odgovornost za svoja dejanja, pa na zahodu preveč poudarjajo individualnost in tekmovalnost na račun sodelovanja in solidarnosti.

Znanstveniki ugotavljajo, da se vse življenje v naših možganih oblikujejo nove povezave med nevroni. Strokovnjaki za oglaševanje to zelo dobro vedo in izkoriščajo, s tem da namerno ustvarjajo povezave med izdelki, ki jih želijo prodati, in stvarmi, ki so nam pomembne ali nam zbujajo prijetne občutke. Po poškodbah možganov sčasoma zdravi deli prevzamejo naloge poškodovanih in človek je spet sposoben opravljati dejavnosti enako uspešno kot prej. Zakaj torej ne bi uporabili teh sposobnosti zavestno za ustvarjanje takih povezav, ki nam v življenju koristijo, namesto da s svojim načinom mišljenja sami sebi »mečemo polena pod noge«?!

Najpreprostejši ukrep je morda, da malo prevetrimo svoj besednjak. Poslušajmo sami sebe, kakšne besede uporabljamo. Če vsako najmanjšo neprijetnost označimo kot »grozno«, »katastrofo«, »obup« in podobno, bomo v takem svetu tudi živeli. Vse naokrog bomo videli le težave in nerešljive probleme in naše telo se bo na tak način mišljenja odzivalo s stresom, ki nas bo izčrpaval in sčasoma povzročil s stresom povezane bolezni. Da o kakovosti in smiselnosti takega življenja niti ne govorim! Če pa težave preoblikujemo v »izzive«, »preizkuse« in »priložnosti za učenje« s takim načinom avtomatično prevzamemo nadzor nad situacijo in aktiviramo svoje moči, da kaj storimo v zvezi z njimi. Imam prijateljico, ki je med drugo svetovno vojno že stala v vrsti za streljanje, pa se ji je uspelo rešiti, ker se ni vdala v usodo in je tudi iz te na videz popolnoma brezizhodne situacije našla pot. Še danes, pri več kot osemdesetih, je čila in zdrava in polna optimizma, čeprav ji je življenje vse prej kot prizanašalo in bi marsikoga drugega že zdavnaj zlomilo. Verjemite pa mi, da besed »obup« in »katastrofa« v vseh dvajsetih letih, kar se poznava, nisem slišala iz njenih ust. Pravi, da kadar jo kaj boli, vadi jogo.

Tak optimizem in neuklonljiv duh je delno prirojen, delno pa pridobljen z odločitvijo, da se ne bomo brezplodno smilili sami sebi in s tem še povečevali svoje težave, ampak da bomo zavestno iskali izboljšave. Ne pričakujte, da vam bo čez noč uspelo iz »uboge žrtve te solzne doline« postati srečen in uspešen človek. Povezave v možganih, ki so vas pripeljale do tu, kjer ste zdaj, ste ustvarjali leta in desetletja. Ne boste le zamahnili s čarobno paličico in jih v trenutku preoblikovali. Lahko pa jih postopno zavestno zamenjate z boljšimi.

Če ste malodušni, vam bo že jeza nad razmerami dala moči in zagona, da se ne predate obupu in vsaj poskusite kaj spremeniti. Če ste jezni, si lahko rečete, da vam jeza samo zamegljuje pogled in da boste umirjeni lažje našli rešitev. Če ste nad nekom razočarani, se poskusite vživeti vanj in razumeti, da vas najbrž ni razočaral iz zlobe ampak iz stiske. Predvsem pa si ne dopustite misli, da ste za to krivi vi. Če vam nekdo naredi nekaj slabega, to govori o njem, ne o vas! Tudi če bi bili vi res slabi, bi drugače naravnana oseba ravnala drugače! Če se vam podrejo načrti, si recite, da je to zato, ker vam Življenje pripravlja nekaj boljšega. Preusmerite svoje misli od tistega, česar ne marate, k tistemu, kar si želite. Tako boste avtomatično naravnani na rešitve in boste znali prepoznati še tako majhno priložnost in jo izkoristiti, da vas popelje bližje k vašemu cilju. Zakaj?!

Ste že imeli kdaj opravka z otrokom, ki je sitnaril: »Nočem tega!« in je na vse, kar ste mu ponudili, samo ponavljal: »Nočem! Nočem! Nočem!«? Na koncu vam je najbrž prekipelo: »Pa dobro! Kaj sploh hočeš?!«. Nemogoče je ustreči nekomu, ki se samo brani, ne pove pa, kaj bi rad. Ne bodimo torej večni trmasti otroci, ki se na vseh nivojih upirajo Življenju, namesto da bi jasno povedali, kaj si želimo in bi bili pripravljeni tudi sami kaj narediti za to.

Naša čustva

Čustva so zelo povezana z našimi mislimi. Naše misli vplivajo na naša čustva, kot smo opisali zgoraj, pa tudi naša čustva vplivajo na naše misli. Čustva so zelo povezana z našim hormonskim stanjem. Vprašajte katero koli žensko, kako se ji med mesečnim ciklusom spreminja razpoloženje! Govorimo o »stresnih hormonih«, »hormonih sreče«, »hormonih povezovanja«, »hormonih agresivnosti«. Osebam, ki zapadejo v odvisnosti, se sčasoma spremeni »možganska kemija«. Zato tako lahko iz ene odvisnosti, ki se je želijo znebiti, preidejo k drugi. Ne moremo zdraviti le odvisnosti, kot bi na primer za bakterijsko vnetje predpisali antibiotike, ampak zdravimo človeka kot celoto. Nagnjenost k odvisnostim je konstitucijsko pogojena, saj so ugotovili, da osebe, ki imajo manjši nivo določenih snovi v možganih, prej zapadejo v odvisnosti kot druge. Veliko vlogo ima tudi okolje in načini odzivanja na stres, ki smo se ga naučili v zgodnjem otroštvu. Tako se določeni vedenjski vzorci v družinah prenašajo iz generacije v generacijo ne le genetsko ampak tudi z vzgojo.

Na svoje hormone pa lahko vplivamo s svojim vedenjem. Lahko se odločimo, da bomo za doseganje zadovoljstva namesto drog ali dejavnosti, ki jih uvrščamo med »nekemične« odvisnosti, uporabili koristne dejavnosti, kot so telesna vadba, izobraževanje, različni konjički, druženje s pozitivnimi osebami ali delo za druge. Pa tudi na spremembe razpoloženja, ki so povezane z mesečnim ciklusom, lahko vplivamo že s tem, da jih kot take prepoznamo in skušamo čim bolj omiliti »negativno fazo«. V tistih dneh se, kolikor je mogoče razbremenimo, ne sprejemamo pomembnih odločitev, se morda umaknemo na sprehod ali v dejavnosti, ki ne zahtevajo sodelovanja drugih. Lahko tudi poprosimo svojo okolico, da kak dan malo potrpijo z nami in da naših morebitnih negativnih reakcij ne jemljejo osebno. Veliko lažje se jim bo namreč soočiti z našim nerazpoloženjem, če za to ne bodo krivili sebe in če bodo vedeli, da gre le za prehodno fazo, ki bo kmalu minila. Ko smo spet na »pozitivni strani«, pa se jim le s kakšno pozornostjo oddolžimo za potrpljenje! V nekaterih kulturah je bil običaj, da se je v tistih dneh ženska umaknila v samoto. Tako se je v miru lahko posvetila sebi in se ponovno napolnila z energijo za običajne dolžnosti. Žal v naši hiteči in storilnostno naravnani kulturi to ni mogoče. Najmanj, kar lahko ženske storimo zase je, da si privoščimo vsaj kratek »ženski klepet«, ki nas bo okrepil in nam zagotovil, da s svojimi težavami nismo same, ter da nas nekdo razume in deli z nami naše občutke.

Na drugi strani čustvenega razpona so moški s testosteronom, ki spodbuja agresivnost. Če se tega zavedajo, lahko svoje vedenje ublažijo, višek energije pa izkoristijo za koristno delo kot je spomladansko prekopavanje vrta, delo na polju ali v gozdu, šport in podobno. Tudi njim pomaga, če se ob pripravljajočem se izbruhu, lahko kam umaknejo, dokler se malo ne pomirijo in spet prevzamejo nadzor nad sabo. Ženske bi to morale razumeti in jim v takih trenutkih dovoliti »time out« ter neprijetne razgovore prestaviti na ustreznejši čas. To pa seveda ne pomeni, da bi jim dovolile večno izogibanje takim temam, ki bi zato ostale nerazrešene in bi zastrupljale odnose. Gre bolj za občutek za prag, ki ga ni dobro prekoračiti. Če je naloga prevelika, jo je bolje razdeliti na več manjših delov in reševati vsakega od njih posebej.

Duhovnost

Razumevanje svojih čustev in misli lahko zelo poglobimo z meditacijo. Meditacija nam omogoča razdaljo znotraj sebe, tako da se ne poistovetimo z njimi ampak jih sprejemamo kot dele sebe. Tako kot sprejemamo, da imamo roke in noge, lahko sprejmemo tudi, da imamo čustva in misli. To so naši »notranji udi«, ki jih lahko nadzorujemo, treniramo in uporabljamo, enako kot kateri koli del telesa. Tok misli in čustev teče neprestano. V običajni dnevni zavesti se menjavajo tako hitro, da niti ne zaznamo, kdaj se posamezna misel ali čustvo začne in kdaj konča. Z meditacijo pa se umirimo, tok se upočasni in začnemo se zavedati vseh faz, vključno z odmori med njimi.
Ko prepoznamo in doživimo ta odmor brez misli in čustev, šele spoznamo, kaj je notranji mir. Z vadbo so taki trenutki čedalje pogostejši in daljši. To so trenutki čiste zavesti, brez primesi »zunanjih ovojev«, to je naša Bit. Z vidika naše Biti je mogoče vse nivoje »sebe« nepristransko opazovati, jih ovrednotiti in uporabiti za najvišje dobro nas samih in vsega Vesolja. Ko spoznamo, ne le intelektualno ampak izkustveno, svojo pravo naravo in popolnost naše Biti, lažje sprejmemo, da naši »zunanji ovoji« niso popolni in jim ne smemo slepo zaupati. Zato naj z njimi upravlja naša Bit, namesto da jih pustimo, da nam vladajo, kot se jim zahoče in nas vlečejo vsak na drugo stran. Če karikiram: telo bi rado počivalo, misli nam pravijo, da bi morali narediti to ali ono, čustva se ukvarjajo s preteklimi bolečinami, volja pa je odšla »rakom žvižgat«, dokler se ostali trije ne dogovorijo, kaj bi radi. Če smo neuravnovešeni znotraj sebe, bo tako tudi naše delovanje v svetu in temu primerni bodo rezultati.

Če pa vodstvo prevzame naša Bit, bo izbirala dejanja, ki bodo pozitivna in v skladu z našim najvišjim poslanstvom. Poskrbela bo, da bo telo v dobri kondiciji za načrtovane naloge, katerih izpeljavo bodo zasnovale misli, izvajala volja, čustva pa bodo navdušena nad gladkim potekom in dobrimi rezultati. To je bistvo in namen duhovnosti.

Seveda duhovnost pomeni tudi vzeti si čas za svojo notranjo rast. Sesti v meditacijo ni brezdelje, kot si morda nekateri predstavljajo, ampak trdo delo in naložba v svoj razvoj, ki se bo najbrž pokazal šele čez čas. Tudi študij je začasni umik iz vsakodnevne dejavnosti, vendar za namenom, da bomo v prihodnosti svoje naloge bolje in učinkoviteje izvajali. Učenje je institucionalizirano in splošno sprejeto kot vrednota, meditacija in drugo delo na sebi pa je večinoma bolj individualno in manj razumljeno. Če se zavedamo, da duhovno rastemo tudi pri delu in odnosih z drugimi in da moramo uravnotežiti notranje delovanje in delovanje v svetu, je malo verjetno, da bomo ukvarjanje z duhovnostjo izkoristili kot izgovor za bežanje pred dnevnimi obveznostmi, kot bi radi nekateri to prikazali.

Pri tem iskanju ravnotežja in spoznavanju samega sebe nam je v veliko pomoč učitelj, ki je sam prehodil to pot in ki nas pozna in razume. Vsak se na tej poti srečuje z vprašanji, ki presegajo njegove trenutne sposobnosti in takrat je dober nasvet osebe, ki je modrejša od nas in ki ji zaupamo, neprecenljiv. Morda nas bo spomnila, da si moramo dati čas in da se bodo stvari sčasoma uredile, če bomo malo počakali in ne bomo trmasto rinili z glavo skozi zid. Drugič nas bo morda spodbudila, da se aktiviramo za reševanje konkretnih eksistenčnih težav, kot je služba in zagotavljanje preživetja družini. Tretjič nas bo morda pohvalila za doseženo in nam s tem nakazala, da smo na pravi poti. Ali pa nam bo odprla širši pogled in pokazala, da je mogoče na situacijo gledati tudi drugače. Verjetno poznate uganke, ki so z našim običajnim načinom razmišljanja nerešljive, če nekoliko spremenimo pogled, pa spoznamo, da smo imeli rešitev ves čas »pred nosom«.

To se dogaja tudi v življenju, zato je ta »odmik« v meditaciji tako koristen. Poskusite! Prevrednotite svoj način življenja z vidika vašega življenjskega poslanstva! Zmečite stran staro šaro nekoristnih misli in čustev in ne glede na okoliščine zaživite polno, radostno in sproščeno. Pomlad je simbol novega življenja. Zakaj ga ne bi zaživeli tudi mi!?
 

Avtor: Dr. Vojka Bole-Hribovšek, inštruktorica »Joge v vsakdanjem življenju"
www.joga-ljubljana.org

foto: freedigitalphotos.net

Tagi
Pokaži več

Joga v vsakdanjem življenju

Društvo ‘Joga v vsakdanjem življenju’ Ljubljana organizira vadbo po sistemu ‘Joga v vsakdanjem življenju’ avtorja Paramhans Svamija Mahešvaranande, priznanega indijskega učitelja joge.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Close

Deli to s prijateljem

NAROČI SE NA NAŠE E-NOVIČKE ;)
Bodi med prvimi obveščen(a) o novostih, ugodnostih in akcijah.
  Kadar koli se lahko odjaviš !