FeaturedRazno

Spolne zlorabe

Spolne zlorabe. Doživljajo jih – moški, ženske in otroci (tudi dojenčki so vmes). Pogosteje, kot si mislimo ali upamo priznati. Za štirimi stenami doma, na ulicah, v pisarnah, šolah, cerkvenih prostorih, zaporih … – povsod, kjer živimo, delujemo, se gibljemo. Prekoračene intimne meje, uničena svetost telesa s posilstvi, incesti, neželenimi dotiki, poljubi. Pogosto vse skupaj začinjeno še s perverznimi besedami in mislimi, ustrahovanji, izsiljevanji, grožnjami, podkupovanji. Siljenje otrok, da so navzoči pri spolnih odnosih odraslih, da gledajo pornografske filme ali slike, da počnejo »odrasle« stvari, ki jih nočejo in ne razumejo. Prisila oseb v prostitucijo, skupinsko spolnost itd. Zloraba je lahko že to, da neko osebo brez njenega dovoljenja v mislih uporabimo za svojo spolno potešitev, za masturbiranje, za lažjo dosego vrhunca. Ker oseba, če je le malo pozorna na energije, slednje čuti, četudi nima nobenih konkretnih dokazov.

Žrtve zlorabe dogodke običajno potisnejo globoko v podzavest in se jih spomnijo šele leta, celo desetletja kasneje, pogosto ob prelomnih trenutkih kot npr. spočetje in/ali rojstvo otroka, smrt bližnjega družinskega člana, izguba službe, nastop menstruacije ali menopavze pri ženskah, ko so njihovi otroci stari toliko, kot so bili sami v času zlorab … So primeri, ko osebe prej prestopijo reko večnosti, kot pa ozavestijo, kaj se jim je dogajalo. Pa tudi tisti, ki se spomnijo ali se ves čas spominjajo, največkrat zaradi sramu in strahu o tem ne govorijo, si ne upajo poiskati pomoči. Zato tudi v javnosti ni realnega podatka o tem, kako razširjen je dejansko pojav spolnih zlorab. Po ocenah naj bi do osemnajstega leta imelo izkušnjo spolne zlorabe vsako četrto dekle in vsak peti fant.

Včasih me kdo vpraša: »Zakaj sem kot otrok vse pozabil?« Ker otrok rabi starše in druge odrasle osebe, njegovo preživetje je v njihovih rokah – pri treh letih ne more kar vzeti nekaj oblačil in oditi. Kam, h komu? In otrok rabi občutek varnosti in sprejetosti. Rabi ljubezen, brez nje ne more preživeti, se razvijati. Ker pa se v primeru zlorab dogajajo hude stvari, ima občutek, da mora biti z nekom nekaj narobe. Storilci so običajno odrasli in bi po njegovem morali vedeti kaj delajo – zato začne napačno sklepati, da je nekaj narobe z njim, da si ne zasluži biti ljubljen. Storilce idealizira, težke občutke in bolečino ne povezuje z njimi. Stres je prevelik, zato vse skupaj pozablja, saj le tako lahko preživi, ima vsaj nekaj trenutkov mir, poskuša živeti »normalno«.

Storilci so največkrat povsem običajni ljudje, ki jih imamo pogosto za čudovite starše, prijatelje, sorodnike, sosede, spoštovanja vredne ter ugledne moške in ženske, predane duhovnike, učitelje, pomembne šefe. Med njimi se znajdejo pripadniki vseh narodnosti, ras in veroizpovedi. Lahko imajo nekaj razredov dokončane osnovne šole ali več doktoratov. Lahko spijo pod mostom na strganem kartonu ali pa so cerkveni dostojanstveniki, bajno bogati podjetneži in voditelji držav.

»Zakaj nekdo sploh posiljuje?« me velikokrat vprašajo. Odgovorov je toliko, kolikor je storilcev. Kot se je doslej s pomočjo igranja vlog še največkrat pokazalo, se posiljevalec v trenutku dejanja čuti vsemogočnega, v stilu »jaz imam moč nad tabo, jaz sem bog, jaz lahko počnem, kar se mi zljubi, meni nihče nič ne more«. Osebi, ki jo zlorablja, sporoča »ti si nihče, navadna smet, ki se mi ne moreš in ne smeš upreti«. Storilec v osebi, ki jo zlorablja, pogosto ne vidi Človeka, svojo lastno hči ali sina, učenca, partnerja, sodelavca … ampak predmet, ki mu mora biti na razpolago, da zadovolji njegove potrebe. Pogosto se storilec želi maščevati nekomu iz preteklosti, ki je prizadel njega in posledično v žrtvi vidi npr. svoje starše, ki so ga pretepali, dedka, ki je pil, prijatelja, ki ga je ponižal … S tem dejanjem se mu želi maščevati, na povsem napačen način iztisniti iz sebe bolečino, ki je v njem. Največkrat se storilec spravi na osebo, za katero vnaprej ve, da jo lahko obvladuje, da ji predstavlja neke vrste avtoriteto v smislu fizične moči (odrasla oseba nad otroka ali moški nad žensko) ali pa ima premoč v smislu položaja (šef nad podrejenega ali duhovnik nad ministranta ali vodja nad udeleženca delavnice ali premožnež nad reveža). Običajno gre pri storilcu za izgubo čutenja in zavedanja človečnosti – ker kako bi sicer lahko npr. mama hladnokrvno pretepala in grobo zarivala prste v zadnjico svojemu dve leti staremu sinu? Pa še alkohol, droge in druge omame so pogosto prisotne. So tudi družine, kjer se zlorabe prenašajo iz roda v rod in zanje je nekaj povsem »normalnega«, če npr. oče spi s hčerko ali mama s sinom ali brat s sestro. Storilci po dosedanjih izkušnjah izjemno redko sami od sebe priznajo svoje dejanje (običajno ga zanikajo, žrtvi nadenejo pečat »lažnivca«). Pogosto se tudi niso pripravljeni ustrezno zdraviti in žrtvi izkazati globoko obžalovanje.

Žrtve pa ostajajo same s svojimi ranami in težavami, poskušajo zakrpati razbitine svojih življenj, se okleniti rešilne bilke in vrniti v življenje. Posledice so dolgotrajne, zarežejo globoko v samo srž obstoja. Praktično v trenutku je izgubljena ljubezen do sebe, poteptana vera v Boga, v dobroto. Razvrednoten je smisel obstoja, uničena ustvarjalna moč, sesuta lastna vrednost. Velikokrat sem dejala, da je z vidika duše lažje, če te nekdo umori – ker gre za enkraten dogodek, ki ne traja dolgo časa. Če pa otrok teden za tednom doživlja zlorabo in je npr. starš enkrat ves ljubeč, že naslednji trenutek pa se spremeni v posiljevalca, je ves čas v stresu, napetosti, v pričakovanju, kdaj bo spet »hudo«. Umira na obroke, dan za dnem. In tudi potem, ko zlorabe prenehajo, ne zna nehati, ne more ven iz kletke bolečine, obupa, sramu, krivde, strahu … četudi so vrata na stežaj odprta. Sam sebe zlorablja ravno tako uspešno ali pa še bolj, kot so ga doslej drugi (sovraži se, zmerja, fizično poškoduje …).

V nadaljevanju naštevam posledice tako na fizičnem, čustvenem, kot mentalnem in duhovnem nivoju. Kot jih srečujem pri svojem delu z osebami, ki jih popeljem preko čeri spolnih zlorab. Previdno, počasi, z veliko mero ljubezni in razumevanja. Veliko dela je potrebnega in dolgo traja. Potrebno si je priznati dejanje, ga sprejeti. Nato pa si dovoliti, da na plano privrejo potlačena čustva, največkrat jeza, ki se stopnjuje do morilskega besa, pa strah, sram, krivda. Velikokrat je potrebno osvoboditi svoj glas, vpiti, kričati, tolči … Povedati, kar roji po glavi. In še in še …
Posledice oz. znaki spolnih zlorab, ki jih navajam v nadaljevanju, so zbir tega, kar sem uspela opaziti pri osebah, ki so šle skozi proces razreševanja zlorab. Niso vse vidne pri vseh, saj je odzivov na boleča doživljanja toliko, kolikor je oseb in zagotovo se pri komu pojavi še kaj. Tudi ni nujno, da je bila oseba zlorabljena v tem življenju, pa ima spodnje znake (včasih ima enake težave oseba, ki je bila večkrat zlorabljena v preteklih življenjih ali pa je bila žrtev spolnega nadlegovanja njena prednica oz. sorodnica – mama, babica, prababica, sestra, teta, hči …):

  • nezaupanje vase, v svojo dušo; pretrgan stik z Bogom, ljubeznijo, bitji svetlobe; izgubljena vera v dobroto
  • izguba ljubezni do sebe, smisla obstoja, samospoštovanja
  • občutek, da nekdo drug kroji usodo, da oseba ni gospodar svojega življenja, da lahko zgolj
  • izpolnjuje ukaze oz. zahteve drugih (»življenje ni pravično oz. pošteno«), nemoč, razvrednotenost, občutek podrejenosti oz. neenakovrednosti z drugimi
  • črnogledost, strah, da se bo v prihodnosti zgodilo nekaj neprijetnega, da bo zopet nekaj narobe
  • zagrenjenost; strogost do sebe, pretirano naprezanje, zahtevnost, samokritičnost
  • oseba se počuti »grešno«, občuti, kot da je v njej zlo, da je povezana s temo (»hudič sem«)
  • občutek zaprtosti v kletko, zadušenosti, nepremičnosti
  • nemir, panika, dramatičnost (pretirano odzivanje na vsakodnevne izzive življenja)
  • občutek, da je življenje eno samo trpljenje, obupanost (odsotnost veselja, radosti, navdušenosti nad življenjem – »življenje je težko, en sam napor«)
  • »mrtev« notranji otrok (neizživeta otroška in mladostna leta, neuresničene otroške sanje, vizije, hrepenenja)
  • občutek, da oseba ni vredna lepega življenja, ljubezni, partnerja, družine, navzočnosti bitij svetlobe
  • nezaupanje lastnim občutkom in sporočilom telesa
  • občutek, da je potrebno imeti vse pod kontrolo, po drugi strani pa občutek, da osebi vse polzi iz rok, da ničesar ne obvladuje, da ni mogoče nikomur zaupati
  • občutek izgubljenosti, brezciljnosti, ponižanosti, razočaranosti
  • arhetip »žrtve« (»nič ne morem narediti, ne gre, ne da se«)
  • perfekcionizem (»nič ni dovolj dobro«), nezadovoljstvo; pretirana skrb za čistočo, nenehno pospravljanje
  • strah za preživetje, strah pred smrtjo
  • samoobtoževanje – občutek, da je oseba sama kriva, da je prišlo do spolne zlorabe, da si je to z nečim zaslužila, da je slaba, da gre za »božjo kazen« (prevzemanje odgovornosti nase)
  • občutek, da je oseba drugačna od drugih, da v sebi nosi neko nepojasnjeno skrivnost
  • hladnost, brezčutnost, vzvišenost, cinizem, aroganca
  • odzemljenost, življenje v oblakih, v nekem svojem svetu
  • nenehno doživljanje občutkov kot gnus, sram, krivda
  • porušene lastne meje in posledično nesposobnost reči »ne«, postaviti se zase, zahtevati spoštovanje (če nekdo osebi pokaže interes npr. po spolnosti, le-ta ne zna oz. zmore reči »ne«, če ji ni do tega, čuti se dolžna oz. primorana ustreči)
  • zamenjava spolnosti z ljubeznijo in trpljenja z užitkom
  • spraševanje, ali bo oseba še kdaj normalno živela, ali je tovrstne občutke sploh mogoče kdaj povsem sčistiti, se osvoboditi spon preteklosti
  • sram in strah spregovoriti o spolni zlorabi, strah pred reakcijo okolice
  • jeza, morilski bes, sovraštvo do sebe in/ali storilca
  • zaljubljenost v storilca, velikokrat obsedenost in odvisnost od njega, nesposobnost oditi iz zlorabljajočega odnosa, pretrgati nezdrave vezi
  • zagovarjanje in opravičevanje storilca (»saj ni tako slab/a«, »saj me ima rad/a«, »saj je bil pod vplivom alkohola«, »saj je imel težko otroštvo« …)
  • siljenje sebe k odpuščanju storilcu
  • prisega k molku (»to bo samo najina skrivnost in nikomur ne smeš povedati«), ustrahovanja (»če boš komu povedal/a, potem te bom ubil/a ali me ne boš več videl/a ali te bomo dali v rejništvo ali …«), ki jih je težko pretrgati
  • jeza na cel svet, ker zlorabe ni nihče preprečil, ustavil, ker ni nihče prišel na pomoč
  • jeza in nemoč, če storilec ne želi kakorkoli priznati dejanja, pokazati obžalovanja, če je že mrtev, če vsi vpleteni zanikajo dejanje (pogosto je oseba proglašena za lažnivca/ko)
  • jeza in nemoč, če bi oseba po več letih ali celo desetletjih rada dokazala zlorabo, a nima ničesar otipljivega
  • bolečina zaradi izgube devištva, da oseba ni mogla sama odločati, kdaj in komu bo podarila samo sebe, kdaj bo pričela s svetostjo spolnosti; strah in sram slednje zaupati partnerju, strah pred njegovo zavrnitvijo, obsojanjem, nerazumevanjem
    nošenje »maske« (naučeni smehljaji, navzven je vse v najlepšem redu, znotraj osebe pa je vse v razsulu, kaosu)
  • finančne težave, neuspeh, nenehno odtekanje denarja, pomanjkanje lastne vrednosti; občutek, da je oseba »zguba«, da ničesar ne zna, naredi prav
  • če se je zloraba dogajala znotraj družine, se pojavita ljubosumje in tekma z družinskimi člani, oseba prevzame preveliko odgovornost znotraj družine (npr. če oče zlorablja svojo hči, se lahko pojavi tekma z mamo za očetovo naklonjenost in hči prevzame vlogo očetove partnerice)
  • strah pred partnerstvom in dolgotrajnimi vezami (občutek ujetosti, zadušenosti) ali pa nezmožnost zapustiti zlorabljajoč odnos, čakanje in odlašanje (»saj bo bolje«, »saj se bo spremenil/a« …)
  • nezvestoba, varanje, hitro menjavanje spolnih partnerjev
  • strah pred javnostjo, težave z vklapljanjem v družbo, depresivnost, umikanje v samoto
    nasilje – nenadni siloviti izbruhi jeze, pretepanje, mučenje drugih, v skrajnem primeru se oseba prelevi v morilca ali posiljevalca
  • strah pred norostjo, pred izgubo nadzora nad življenjem
  • nenehno spraševanje »zakaj?« (»sem res tako slaba oseba«, »kaj hudega sem komu storil/a, da se mi je to zgodilo«, »ali odplačujem karmo« …)
  • doživljanje vizij, kako se oseba maščuje storilcu, kako ga muči, pretepa, ubije, kastrira, spravi v zapor, javno osramoti …
  • zmerjanje oz. psovanje samega sebe (»prasec/ica«, »kurbir/vlačuga«), uničena pozitivna samopodoba
  • učne težave, slab spomin, problemi v šoli, slab učni uspeh, zanemarjanje ali prekinitev izobraževanja ali pa pretiran trud biti »priden, zlat človek«
  • težke, samomorilne misli
  • misli in vizije, polne pornografskih in drugih prizorov
  • uporaba grobih izrazov v spolnosti, prostaškost
  • nepovezanost duhovnega in materialnega sveta, duše in telesa, spodnjega in zgornjega dela telesa oz. nečutenje telesa od pasu navzdol
  • spolnost ni užitek, temveč delo; obsedenost s spolnostjo ali pa zavračanje in strah pred kakršnokoli spolnostjo in bližino (dotiki, objemi, poljubi …); frigidnost
    uhajanje urina, vnetja sečil
  • prebavne motnje, bolečine v spodnjem delu trebuha
  • motnje hranjenja, debelost, anoreksija, bulimija, bruhanje, zavračanje hrane
  • težave s kožo, prekomerno znojenje, alergije
  • želja spraskati se do krvi, odstraniti, sprati iz sebe storilčevo energijo, dotike, spermo in druge telesne izločke; puljenje las, grizenje nohtov
  • občutek umazanosti, ogabnosti, nečistosti; zavračanje umivanja in preoblačenja oz. skrbi zase, neurejenost
  • težave s ščitnico, hormonske težave, prekomerna poraščenost
  • vnetja nožnice, suha ali pa pekoča nožnica, ciste na maternici in jajčnikih, rak na rodilih, rak na prsih
  • neplodnost, težave z zanositvijo, splavi, težki porodi
  • težave z menstruacijo (prekomerna, boleča, neredna …)
  • težave z očmi (»ne morem oz. nočem videti, kaj se je dogajalo«) ali ušesi (»nočem slišati njegovega/njenega glasu, sopenja …«)
  • slabost, vrtoglavica, glavobol
  • težave z grlom, nezmožnost požiranja sline, plitvo dihanje
  • nenehna utrujenost, zaspanost, pomanjkanje volje do življenja oz. življenjske energije
  • nočne more, nespečnost
  • samopoškodovanje, poskusi samomorov, nenehno dogajanje »nesreč«; izzivanje smrti (vratolomne vožnje, adrenalinski športi …)
  • občutek pohabljenosti, raztrganosti, iznakaženosti
  • bolečine v kosteh, otrplost
  • zatekanje v alkohol, droge, delo in druge odvisnosti
  • zanositev s storilcem in posledično splav ali pa rojstvo otroka z bolečim zavedanjem, da gre za otroka, ki je bil spočet nasilno in nezaželeno
  • nenehen strah, da bi prišlo do zanositve z »napačno« osebo
  • paničen strah pred goloto ali pa razkazovanje svojih spolovil oz. oblin
  • izzivalno oblačenje ali pretirano zakrivanje telesa
  • zatekanje v prostitucijo in/ali pornografijo
  • težave z izražanjem, strah povedati resnico, strah pred kaznijo
  • nesprejemanje ženskosti oz. moškosti, svojega spola, oblin, lepote (»grd/a sem«), homoseksualnost

Zdravljenje oz. okrevanje je dolgotrajen proces, še zlasti, če je oseba spomine na dogodke potisnila v podzavest in se dolga leta ali desetletja ni ničesar spomnila. A telo zlorabljene osebe ima spomin in nikoli ne laže. Običajno gredo te osebe skozi več faz:

  • sprejetje in dobivanje prvih občutkov, uvidov, ki jim velikokrat sledi šok, zanikanje, dvom vase, v resnico; nezaupanje v terapevta oz. osebo, ki je sodelovala pri odkritju preteklosti, nezaupanje sporočilom telesa
  • čutenje gnusa, sramu, krivde, strahu …; spraševanje, kako v življenju naprej, saj se pogled nase in dosedanje življenje dobesedno čez noč sesuje kot hišica iz kart
  • jeza na storilca in vse, ki so sodelovali ali pa so vedeli oz. bi morali vedeti za zlorabo, pa niso ukrepali; pogovor s storilcem, člani družine, partnerjem, prijatelji; sprejemanje vse globljih občutkov in razlogov za zlorabo; temeljito delo na sebi, pisanje in uporaba drugih načinov, s pomočjo katerih občutki privrejo na površje
  • odpuščanje sebi, vračanje samospoštovanja in ljubezni do sebe; postavljanje novih temeljev za prihodnost; povrnitev osebne moči in odločnosti.

Za konec bi dejala še, da bi v primeru spolnih zlorab morali pričeti delati na sebi vsi družinski člani (podobno kot v primeru alkoholizma ali drog). Saj je energija zlorab običajno tako močno prisotna v družinski dinamiki, da bi jo nekdo moral začutiti in ukrepati. Če navedem primer: poznam družino, katere sin je potem, ko je začel govoriti, svoji mami zaupal, da varuška v vrtcu z njim počne stvari, ki mu niso všeč. S svojimi otroškimi izrazi je zelo nazorno opisal spolno zlorabo. Pa starša nista ukrepala – nista se pogovorila z varuško niti nista sina dala v varstvo drugam. Nekaj let kasneje sta v isti vrtec, k isti varuški, odpeljala še mlajšo hči. Ko je sin to izvedel, je več mesecev zaporedoma jokal in starša prosil, naj njegovo sestro premestita drugam. Pa nista. Zato bi se v tem primeru v prvi vrsti morala s sabo začeti ukvarjati oče in mama – kaj jima je, da sta gluha in slepa za bolečino sina in hčerke?

A ne glede na vse – vedno je upanje. Vedno. In vse se da razrešiti. In splača se. Zaradi sebe, zaradi svojega Srca. Vztrajati, spet odkriti svetost ljubezni, s spoštovanjem in toplino objeti svojo dušo in telo.

In moje najgloblje hrepenenje je, da bi nekega dne človeštvo kot celota zaživeli v miru, ljubezni, spoštovanju. Da bi znali ceniti veličino vsakega živega bitja, da bi spet postali Ljudje z veliko začetnico. Da bi bila Zemlja zopet rajski vrt, poln milosti in modrosti večnosti. In naj se zgodi.

Z ljubeznijo in spoštovanjem,
Milena Matko

O Milena Matko

Svetovanja in delavnice, ki izvajam jih z vso srčnostjo, so globoko izkustvene ter namenjene vsem, ki smo v življenju pripravljeni na globoke spremembe in resnično delo na sebi.

Moja spletna stran
Vsi članki

E-Novičke

Naroči se na naše E-novičke.

Veseli smo, da si se nam pridružil-a

Nekaj je šlo narobe

Tagi
Pokaži več

Sorodne objave

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Close

Deli to s prijateljem

NAROČI SE NA NAŠE E-NOVIČKE ;)
Bodi med prvimi obveščen(a) o novostih, ugodnostih in akcijah.
  Kadar koli se lahko odjaviš !