Nadaljevanje prejšnjega prispevka…
Preden se podamo v naravo šamanskega duha, osvetlimo pojem Ustvarjalnosti kot take. Znova in znova se po odgovore obračam k naravi, vidni in živi vrhunski umetnini, ob bok katere postavljamo vse naše ustvarjalne napore. Ustvarjalnost v naravi ima nenavadno porazdelitev svojih naporov, ki so opazni šele skozi čas. Če se odmaknemo in pogledamo stvarstvo, umetnino kot celoto v njenem začetku opazimo, da je bila nadvse preprosta, bila je Plenum, zbranost vsega brez likov in značilnosti, Toraja (Hind.), brez-značilnost, morda brez-obličnost, brez-izraznost. Plenum mora zapustiti prvotno ‘neformo’, da vstopi v ustvarjalnost, ki je v pravem pomenu besede domena porajanja različnosti. Vir Ustvarjalnosti je torej to, kar znanstveniki danes imenujejo kaos ali temna snov.
Življenje danes ustvarja izjemno sofisticirana čudesa in z gotovostjo lahko rečemo, da je Ustvarjalnost, ne le ohranjena kot okostje v muzeju, temveč je iz hipa v hip porajana iz zavesti in vzdrževana v pojavnem svetu živih umetnin. Kadar rečemo stvarstvo, s tem mislimo na tisti del Vsega, ki ga vidijo naše oči, ne pa tudi Plenuma, potenciala ustvarjalnosti, valilnice ali maternice neskončnih med seboj povezanih novitet. To je torej načelo ustvarjalnosti, ki ga lahko prenesemo na človeško Umetnost.
Umetna roža, slika pokrajine, robot… so ob boku te Ustvarjalnosti lahko človeški izdelki namenjeni samo-promociji in tržni manipulaciji in ne umetnine kot take. So posnetki Umetnin brez duha in brez diha. Človeški izdelek postane umetnina, kadar v njegovem nastajanju ni vpletena človekova korist od njega, temveč je plod čistega navdiha kot so primeri vrhunske glasbe, poezije, proze in plesa ter pokrajinske arhitekture. Navdih je to, kar je ravno zato, ker obide subjektivni vpliv človeka in se skozenj preliva neposredno in Plenuma.
Sledi:
Prototip figure Šamana – ZnanstvenikUmetnikZdravilec (3/8)
