Koncept nezmožnosti domorodnih Američanov
Moderen pogled na resničnost temelji na ravnih linijah in kotih. Ko gre nekdo nekam ali daje navodila za smer, temelji metoda orientiranja na »naravnost naprej«, »zavij levo« in »zavij desno«. Vendar pa narava ne deluje na ta način in isto je resnično za našo hojo okrog. – Oddaljeni Orel
Domorodna Ameriška kultura ima zelo drugačen koncept resničnosti kot dominantna zahodna kultura, kot je starešina Irokezov razložil v zgornjem citatu. Domorodni Američani kot kultura so razmišljajo, da je resničnost neločljivo povezana s kaosom in verjamejo, da resnično zdravje prihaja iz tega, da »najdemo ravnotežje v kaosu… resnica ni fiksirana točka, temveč je raje večno razvijajoča se točka ravnotežja, večno se ustvarja in je večno nova.« To verovanje se včasih imenuje »Metamorfna Ontologija« ali preprosto, zanikajo obstoj samo ene perspektive ali interpretacije.
Verovanja domorodnih Američanov so v temeljih vkoreninjena v zamisli večplastne in večno spreminjajoče se resničnosti. Ker se resničnost večno spreminja, domorodni Američani nimajo koncepta za normalno in nasprotno nimajo koncepta za ne normalno. Pomembno je imeti v umu, da kot večja Ameriška populacija, domorodni Američani in njihove plemenske nacije, niso popolnoma homogeni. Vendar pa so bili zgodovinarji sposobni potegniti skrajno podobne koncepte nezmožnosti, zdravja in dobrega počutja med plemeni. Pogosta tema mnogih domorodnih Ameriških plemen je njihova sposobnost sprejeti razliko na mnoge načine.
Kot to navaja Kim. E. Nielson v Nezmožnosti: Zgodovina Združenih držav, so koncepti nezmožnosti enaki v tem, da v resnici ne obstajajo. Za besedo onemogočen ni jezikovnega ekvivalenta ali celo koncepta, ki bi se dal prevesti. Najbližja fraza, ki se da prevesti je preprosto »biti drugačen«. To pomanjkanje koncepta nezmožnosti izvira neposredno iz povezave med duhovno ravnijo religije z zdravjem in zdravilstvom plemenske skupnosti.
Plemenska medicina je osredotočena na vzdrževanje ravnovesja med umom, telesom in duhom.
Dobro počutje je v Ameriški domorodski kulturi definirano kot »celota obstoja«, kjer je vsak aspekt posameznikove resničnosti medsebojno povezan in medsebojno prepleten z naravo, skupnostjo, duhovi in elementi.
Povezave med umom, telesom in duhom domorodnih Američanov, ki izvirajo neposredno iz njihovih religioznih prepričanj, niso ustvarile enakega pustega »normalnega« in »nenormalnega«, ki dominantno obrača okoli Ameriško kulturo. Predkolonialni Američani niso nikoli oblikovali stroge definicije normalnosti in zaradi tega je njihova kultura nezmožnosti vključujoča v primerjavi s kolonialno kulturo, ki je sčasoma postala dominantna Ameriška kultura.
Do tega dneva so ostali koncepti o nezmožnosti domorodnih Američanov dosti bolj napredni kot oznake dominantne kulture in so se spremenili zelo malo ne glede na marginalizacijo in kulturno uničenje, ki so mu bili priča domorodni Američani.
Domorodni Američani prestavljajo eno najbolj zatiranih skupin v ameriški zgodovini. Domorodna Ameriška kultura je bila bistveno izbrisana v popolni izgubi števila populacije, ki so jo povzročile bolezen, vojne in pozneje, sistemsko uničenje plemenske kulture. Bučna zgodovina je prisilila mnoga plemena v izolacijo, kar je naredilo poučevanje o njihovi kulturni zgodovini posebej težko za tiste zunanje ljudi. Kar dela to kulturno izolacijo in posledično izgubo kulturnega znanja posebej vznemirjujoče za učenjake za preučevanje nezmožnosti je to, da imajo ameriška domorodna plemena edinstveno napredno stališče o nezmožnosti, ki pogosto vzporedna idejam modernih študij o nezmožnosti.
Domorodne Ameriške kulture so verjele (in še verjamejo do danes), da je nezmožnost ali različnost bolj rezultat v »disharmoniji duha«. Skozi tradicionalne ceremonije se lahko posameznikova harmonija ponovno vzpostavi in se na posameznika gleda kot na ozdravljenega – ne glede na fizično manifestacijo ali na prizadetosti, ki so še prisotne. Zato težava ni bila v prizadetosti ali nezmožnosti sami, temveč raje v tem, kar jo je povzročilo.
Domorodne Ameriške skupnosti so tudi dosti bolj tolerantne do mentalnih bolezni ali motenj zaradi globokega kulturnega verovanja, da spremenjena mentalna stanja prinašajo boljše povezave v duhovni svet. To hkrati tudi pride z razumevanjem, da drugačne metalne sposobnosti prinašajo novi tip učenja v plemensko skupnost.
Kulturna praksa Pejotla in spremenjenih mentalnih stanj, ki jih le-ta povzroča, je podlaga za mnoge plemenske religiozne prakse. Praksa Pjotal je pomagala sprejeti različne nivoje zavesti, ki so plemenski člani voljno žvečili ali kuhali in pili pejotlov čas, da bi čutili halucinogene učinke in posegli po različnih stanjih zavesti. Ne glede na to, če so bile različne ravni zavesti inducirane na lastno željo ali kot rezultat mentalne razlike, je domorodna Ameriška kultura naredila prostor za razliko, ki temelji na njihovih religioznih idealih.
Onemogočeni domorodni Američani so se soočali z zelo malo stigme v njihovih skupnostih, ker kakor dolgo so vzdrževali plemenski odnos, niso bili nič kaj drugačni od kateregakoli drugega plemenskega člana. V mnogih različnih plemenih so bili onemogočeni ljudje člani skupnosti, ki so prinašali sporočila, njihov »dar« drugačne resničnosti pa je »izzival in energiziral« ostale iz plemenske skupnosti. Ti člani skupnosti so se imenovali »heyoka, »priklicovali so magični kaos« in imeli neopisljivo količino wakana, svete, misteriozne ali nedoumljive moči.
Kar je neverjetno pomembno o konceptih o nezmožnosti domorodnih Američanov je to, da naredijo prostor za drugačnost, a jih ne postavijo na razstavo kot izvajalca šova pošasti. Lakota starešina izpostavlja, da »Niti navadna oseba, niti Hayoka nima boljšega pogleda na resničnost; to kar vsak vidi je univerzalno sprejeto kot popolnoma resnično za vse v naciji.«
Še več, ameriška domorodska kultura je postala skrajno prilagodljiva glede drugačnosti. Brez da bi ji bilo potrebno vložiti kakršen koli zavesten napor. Večina domorodnih ameriških jezikov nima osnov za nezmožnost. Enakovredne besede za »kripl« ali »prikrajšan« ne obstajajo. Tudi kulturne uporabe jezika se na veliko razlikujejo – sposobnost govoriti in komunicirati skozi govorni jezik ni merilo kompetenc kot v dominantni kulturi. Tišina je sprejemljiv del domorodskega ameriškega pogovora in pogosto so pogovori počasnejši. Člani plemena Navajo s kognitivno onemogočenimi, kot so to odkrili etnografi, nimajo težav pri razumevanju pogovorov, kakor dolgo so le-ti znotraj počasnega ritma znotraj pogovorov plemenske skupnosti. Domorodne Američane se tudi smatra, da so eni prvih skupin, ki so inkorporirale signale z rokami, podobno kot je to moderni znakovni jezik, v svoje glavno jezikovno telo jezika. To je bilo zato, da so naredili prostor za gluhe in starejše ljudi v pogovorih skupnosti.
Druge kulturne prakse imajo tudi prostor za kognitivne razlike. Avtizem ni viden kot težava kot je to v zahodni kulturi. Tipičen sindrom avtizma je pomanjkanje očesnega stika, vendar pa je v domorodni ameriški kulturi pomanjkanje očesnega stika videno kot največje spoštovanje za svoje starešine. Pogosto za ljudi v pogovorih je, da gledajo v nebo, na tla, kamorkoli, razen v oči osebe, ki jo neposredno naslavljaš. Mnogo tega ima za opraviti vzgojo otroka domorodnih Američanov – pri njih je zelo malo poudarka na udobju. Otroku je dovoljeno, da počne, karkoli hoče, kakor dolgo prispeva k vsej skupnosti na nek način. Nivo tolerantnosti za »odstopajoče! Obnašanje je dosti večje ker pri njih ne obstaja resničen rang »dobrega« obnašanja, ki ga mora otrok posnemati ali se mu prilagajati.
Dominantna kultura zagovarja zamisel »drugega« – če je ta druga oseba ne normativne rase, spola, razreda ali sposobnosti, statusa, ni važno kakor dolgo se le-ta vzdržuje. Onemogočeni posamezniki zapolnijo specifično obliko »drugega«, ne normalno obliko, ki je bodisi dobesedno označena s prizadetostjo njihovega telesa ali z njihovimi dejanji, kar se pogosto razlikuje od sprejete norme. Dominantna kultura se navezuje na negativne pomene in zamisli osebnega slabosti ali onemogočenih posameznikov, kar jih izobči iz skupnosti. Ali nasprotno, so onemogočeni posamezniki postavljeni na ogled v korist in zabavo družbe; to je edina resničnost, kjer so zgodovinsko pozitivne karakteristike pripete k nezmožnosti.
Domorodni Američani ne predpisujejo zamisli drugačnosti preprosto ker ne more biti drugega v konceptu njihove resničnosti. Narava se nenehno spreminja, tako, da je »normalnost večno spremljajoči proces prihajanje v ravnotežje.« Na nezmožnosti se zato gleda kot na razliko, ki se lahko integrira v družbo. Nezmožnost je »le element posameznega obstoja, ne definirajoči element.«
Akademska področja začenjajo prepoznavati in preučevati med sekcijsko povezanost med različnimi marginalizirani skupinami, področja študij nezmožnosti so porasla v ključne pripovedi. Izkušnja onemogočenih, posebno znotraj konteksta ameriške zgodovine, je globoko prepletena z raso, spolom in razrednimi boji. Študije nezmožnosti so vodile pot za ponovno definiranje trenutnih konceptov nezmožnosti, začenši z družbenim modelom nezmožnosti in so odprli prostore v katerih se lahko pogovarja o različnih konceptih nezmožnosti in se jih potencialno prevzame. Koncepti domorodnih Američanov o nezmožnosti so ene takih alternativ, ki jih je potrebno raziskati še naprej.
Prevedeno iz: lewiscar.sites.grinnell.edu
