Yin Yang – Harmonija energij in teorija polarnosti

Yin Yang – Harmonija energij in teorija polarnosti

OGLAS

Coaching, v katerem se vibracijsko uskladite s svojimi cilji!

Teorija polarnosti

Kitajska filozofija nasprotij, ki govori o jinu in jangu, sega daleč v preteklost.

Najdemo jo že v šamanskih pogledih na svet, na katerih temelji tudi kitajska filozofija. Šamanizem, ki se je pred tisočletji pojavil v Sibiriji, se je razširil prek Kitajske in naprej na Jug, prek Rusije do današnje Finske, prek Sibirije do Aljaske in nato navzdol v severno in južno Ameriko.
Ne vemo natanko kdaj se je pojavil, vendar sega vsaj deset tisoč let nazaj, kajti kopenski pas med Sibirijo in Aljasko, nujen za prenos šamanizma v severno Ameriko, je zalil morje pred približno 10.000 leti. V glavnem – šamanizem je prva znana svetovna religija in njegov vpliv na Kitajsko in ostale religije in filozofije je bil izjemen. Bit šamanizma je bila vizija dveh svetov: materialnega, elementarnega sveta, v katerem živimo in duhovnega sveta, ki je vzvišen nad materialnim. Šaman je imel dar sporazumevanja z obema. Šaman je posredoval med dvema neenakima svetovoma, ko je skušal uravnovesiti težave snovnega in ravnodušnost duhovnega sveta. V tej veri je imel duhovni svet veliko večjo moč in vpliv kot pa materialni. Na Kitajskem se npr. nepomembnost človeštva (materialnega) odseva tudi v tem, da je le cesar imel vlogo pomirjanja in uravnovešanja narave, ker mu je mesto na zemlji dodelilo nebo ali božanstvo, božje.

Prav tako najdemo podoben princip v Indiji – tantrizem, katerega izvor se postavlja nekako 4.000 let p. n. št. V tantričnih spisih se omenjata Šiva – moški princip, ki predstavlja vse mogoče prvine in Šakti, dinamično žensko načelo, ki sproža vse te prvine v dejavnost. Po tem principu prevladuje Šakti – žensko načelo, vendar gre v bistvu za to, da eden brez drugega ne moreta obstajati. Skupaj simbolizirata enost in soodvisnost.
Na Kitajskem obstajajo legende in miti o nastanku enotnosti nasprotij. Stvarnik sveta Ban-gu je po legendi prakaos univerzuma presegel z uporabo obeh, medsebojno odvisnih poloma vesolja – jinom in jangom. Sestavine vesolja je razdelil na lahke elemente janga in ustvaril nebo, težke elemente jina pa je uporabil za stvaritev zemlje. Drugi mit govori o Fu-xi-ju, prvem od treh vzvišenih kraljev, ki naj bi vladal v tretjem tisočletju pr. n. št. Njegovo soprogo Nu-gua so častili kot stvarnico človeštva. Ko je na zemlji nastal tak red – človeštvo, sta se Fu-xi in Nu-gua združila, upodobljena sta s prepletenima zmajevima repoma in simbolizirate medsebojno pripadnost dveh nasprotij oziroma dveh razvojnih oblik ene izvorne sile. Na ta način sta predstavljala temeljno načelo, ki je v poznejši kitajski filozofiji znana kot jin in jang.

V 5. stol. pr. n. št. pa je prišlo do velikega preobrata v kitajski religiozni in filozofski miselnosti. Prejšnji neenakovreden odnos med duhovnim in materialnim svetom je prepustil mesto novemu modelu, ki je uresničil zamisel o jinu in jangu – dveh enakovrednih svetovih.
Premik od nedejavnega bivanja, v oblasti narave v poskus vzajemnega delovanja z njo, je bistven za razumevanje kitajskega pogleda na ustvarjanje ravnovesja in harmonije. Boj ljudi za obvladovanje kitajskih rek – poplave. Istočasno se je razvila filozofija o modelu trojstva – neba, zemlje in človeka, kjer ima človek osrednjo vlogo pri uravnavanju neba in zemlje, janga in jina, pravzaprav celega vesolja. Taoistična misel, ki sprejema še vedno trojstvo neba, zemlje in človeka, vendar je vloga človeka tukaj manj aktivna, ne posega toliko v delovanje neba in zemlje, temveč je bolj pasivna. S tem naj bi človek dosegel izpopolnjenost in zadovoljstvo, ko bi se prepustil toku in postal del poti daa ali taa. Vendar to še ne pomeni popolne pasivnosti v taoizmu, gre za trdno prepričanje, da je človek na svetu z osnovno zalogo moči, ki jo mora varovati, po možnosti pa še povečevati. Gre za to, da človek nekaj naredi zaradi stvari same, ne zaradi svojega osebnega prepričanja

No, in tako se je rodilo nasprotje med aktivnim (jang) in pasivnim (jin). Kitajci so torej najbolj utemeljili zamisel o harmoniji nasprotij, čeprav je bil princip verjetno sam po sebi prisoten in so se ga ljudje zavedali že davno prej. To pomeni, da v vesolju kot tudi v slehernem od nas, bivata dve sili – jin in jang, ki si nenehno prizadevata za nadzor in prevlado, a brez našega vpliva tega nikakor ne zmoreta. Vse življenje je prežeto s silama jina in janga, od vesolja do drobca prahu. Človeško telo in bit sta po kitajskem (pa ne samo po kitajskem) prepričanju le pomanjšan odsev vesolja, pa ne samo snovnega vesolja, temveč ima vsak v sebi vse bogove. Ti si vesolje (bog) in vesolje (bog) je v tebi, to poudarja kitajska, predvsem taoistična filozofija.

Iz egipčanske religije, pravzaprav gnoze, pa se lahko opremo tudi na Hermesa Trismegistusa (Totha), ki je zapisal: »Kakor zgoraj, tako tudi spodaj«. Če rečemo drugače, makrokozmos – univerzum, vesolje in mikrokozmos – človek.

Po zgodnji grški filozofiji, iz enosti, prvotne in osnovne, izhajajo vsa nasprotja, ki jih poznamo.
Če primerjamo s kitajsko, vidimo da sta tam tudi jin in jang tista, ki tvorita, sta dopolnilna aspekta tai-čija, kar bi lahko pomenilo končno absolutno, princip, po katerem se vse ravna. Po starodavnem kitajskem verovanju prihaja torej vsak pojav, dogodek, iz vzajemnega delovanja teh dveh principov. Do razlik med pojavi prihaja zaradi spreminjajoče se porazdelitve jina in janga. Dokaj podobne koncepte srečujemo v mnogih religijah, predvsem dualističnih.

Jin in jang se odraža povsod v nas in okoli nas, s tem nam tudi pomaga pri razumevanju mnogih problemov in bolezni človeka. Pojem jina in janga prihaja iz daljnega vzhoda, toda podobna prepričanja, kot sem omenil – obstajajo v večini svetovnih kultur in tudi religij, filozofij ter mističnih šol. Tako tudi koncept moderne fizike dojemanja vesolja govori o silah, ki so med seboj v interakciji, torej govorimo o polarnosti. To govori o tem, da se univerzalno energetsko polje (či, prana, bioenergija) izraža skozi harmonično sintezo nasprotij; negativno in pozitivno. Po tej teoriji obstaja še nevtralno – harmonija obeh nasprotij, temu pravimo polarnost ali pa jin in jang po kitajski filozofiji.

Pri polarnosti se navezujemo na štiri (po zahodnem hermetizmu in tudi hinduizmu) osnovne elemente, ki so nastali iz akaše – etra, ki je harmonična celota vseh štirih.

Ogenj: pozitivna polarizacija – jang
Voda: negativna polarizacija – jin
Zrak: nevtralni element – posrednik med prej omenjenima nasprotjema (pri obeh je tudi nujno potreben)
Zemlja, ki je bila ustvarjena iz prejšnjih treh in s svojo kompaknostjo prve tri združuje. Opredelili jo bomo kot negativno polarizacijo – jin, ker bomo govorili o uporabi zgornjega sloja zemlje, kjer prevladuje element vode.
Dodal bi še, da kitajski model – tao temelji na petih elementih – lesu, ognju, zemlji, kovini in vodi. Iz teh naj bi izhajalo materialno življenje.

Kot sem že napisal, vse vesolje temelji na odnosu dveh nasprotjih, tako pa tudi vsa bitja in vse dogajanje v univerzumu. Oba nasprotja moramo jemati kot kvaliteti, ne kot nekaj negativnega (recimo jin), ker skupaj ustvarjata harmonijo, h kateri težimo in naj bi tvorila celovitost kozmosa. Kadar pride do presežka katerega od njiju, se to na nas manifestira kot težave in bolezni, v svetovnem merilu pa tudi kot kaos. To mislim, da dobro poznamo iz vsakdanjega življenja (vojne, bolezni, lakota). Za nas bo bolj pomembno ogledati si človeka kot harmonijo obeh nasprotij, ki ju nosimo v sebi.

Deli to s prijateljem