Navezanosti
Kako ste vi navezani? Na koga? Kaj vam beseda »navezanost« pomeni? Laično verjetno večina nas prevede navezanost, da nam je za koga mar, da ga imamo radi. Lahko smo navezani na osebe, lahko na, kaj vem, avto, na morje, kak šport in podobno.
Pogosto pa se uveljavlja beseda navezanost tudi na drugo vrsto le-te in sicer je pri tem mišljena bolj tista prvotna povezava otroka na starša, če izpostavim psihološko terminologijo, ki se pogosto uporablja, ko ima posameznik težave v odrasli dobi z vzpostavljanjem povezave z drugo osebo. Zavedanje, ali lahko zaupamo medsebojnemu odnosu in ali smo varni ob neki osebi, se kreira že v najzgodnejšem otroštvu. Se vam zdi neverjetno?
Če smem malo bolj opisati, je to oblika čustvene vezi, ki se oblikuje med staršem in otrokom takoj po rojstvu in je temelj za druge odnose, ki jih nato oblikujemo v odraslem življenju. Obenem je to tudi temelj, kako gledamo in dojemamo okolico in tudi odnos do sebe.
V teoriji se uporabljata termina »varna« in »nevarna« navezanost. Varno obliko navezanosti razvije otrok, ko se starš ali druga odrasla oseba na vedenje otroka odzove, na njegove potrebe in čustvene reakcije. S tem otroku pokažemo, da nam je mar za njega, ga potolažimo, objamemo in ponudimo varno zavetje za njegovo stisko. Tako se otrok počuti sprejetega, varnega, ljubljenega in se bo znal v sebi umiriti in najti ravnovesje.
Na takšen način bo z večjim zaupanjem raziskoval svet okoli sebe in kako biti varen v navezovanju stikov z drugimi ljudmi. Ko takole varno navezan otrok odraste, ne bo imel težav pri vzpostavljanju odnosov z drugimi ljudmi in bo lažje prenesel osebni neuspeh, če bo zavrnjen. Ob tem bo brez strahu izražal lastna čustva in misli, pa četudi bodo negativna. V sebi ve, da je dovolj dober točno tak, kakršen je.
»Nevarna« navezanost pomeni, da je starš do otroka neodziven in čustveno nedostopen. Ne odgovori na otrokove potrebe in ga zanemarja v čustveni stiski, ko bi otrok potreboval varen pristan starševskega objema. Tako se otrok že zelo zgodaj nauči, da njegove potrebe staršu niso pomembne in mu ni mar za njega. Posledično neha kazati čustva, saj je čustveno nepotolažen.
Nevarne navezanosti je več vrst, predvsem se pojavlja takrat, ko se odrasel posameznik boji čustvene bližine, ker se boji lastne ranljivosti in ga je na smrt strah, da bi ga oseba, ki bi se ji čustveno odprl, močno prizadela. Takšen odrasel posameznik je kot otrok svoje občutke potlačil, saj ni bilo odziva s strani staršev. To se še vedno odraža v odnosih, četudi smo odrasli, šolani in inteligentni ljudje.
Poznamo tudi drugo vrsto nevarne navezanosti, ko so bili sicer starši do otroka odzivni, a ne na njegove potrebe temveč so zgolj zadovoljevali lastne čustvene potrebe. Takšna sebična in nedosledna odzivnost starša v otroku ustvari tesnobo in močno negotovost. Ko tako čustveno poškodovan otrok odraste, lahko postane pretirano servilen ali odvisen od drugih ljudi.
Vsi mi imamo takšne in drugačne čustvene primanjkljaje, saj so tudi naši starši bili »dovolj dobri starši«, z vsemi njihovimi plusi in minusi. Če želimo preobraziti lastna bolečinska jedra, ki so se tvorila v našem zgodnjem otroštvu, je potrebno zbrati pogum in iti v osebno preobrazbo. Lahko vam je v pomoč tudi moja četrta knjiga zbranih člankov, ki je nedolgo nazaj izšla pri Založbi Primus in sicer Iskreno o osebni rasti >>
