Vsak pride do te točke, da se mu poraja to vprašanje. Sploh ko se znajdemo pred pomembnimi odločitvami ali je potrebno narediti korak naprej. Katera smer je prava? Vsakič, ko ne vemo kako naprej, se v bistvu pojavi nekakšna eksistenčna kriza in se začnemo spraševati kdo smo in kakšen je pravzaprav naš namen na tem svetu. Na žalost se to pojavlja predvsem takrat, ko že tako ne vemo ne kod ne kam, potem pa še to vprašanje, ki nam nenehno kljuva po mislih.
Pa vendar, vsakič, ko uspemo najti del odgovora in sprejeti odločitev, narediti korak naprej, odgovorimo na to vprašanje, pa čeprav nezavedno, in s tem najdemo del sebe.
Če se vrnem v mislih nazaj, za nekaj let, v čas otroštva, se to vprašanje ni nikoli pojavilo. Kdaj ima otrok eksistenčno krizo, seveda pod pogojem, da odrašča v normalnih razmerah. Četudi je kdaj težko, se ne sprašuje kdo je in zakaj je. Ampak samo je. Ena izmed glavnih poti v našem življenju je v bistvu vračanje v sam začetek. Samo zavest je potrebno vrniti v čas otroštva, nedolžnosti, ko samo smo. Tako pa bolj kot odraščamo, pogosteje se pojavljajo eksistenčna vprašanja in nekako se celo življenje trudimo, da pridemo do odgovorov. Eni bolj zavedno, drugi manj. Eni bolj uspešno, drugi manj.
Pa nismo zato nič manj vredni. Še nihče ni umrl vseveden. Ker to niti ni bistvo. Vendar, ko začutimo Duše ljudi ki so nas zapustili, ne čutimo eksistenčne krize. Spet obstajajo izjeme, o tem drugič. Ampak čutimo samo to, da so.
In kako priti do tega, že za čas življenja? Če bi obstajal univerzalen odgovor, potem o tem niti ne bi bilo smiselno pisati. Ker bi vsi imeli visoko stopnjo zavesti in se najbrž pogovarjali kar telepatsko, namesto naših teles pa bi okoli potovala le subtilna telesa in aure. Največ kar lahko naredimo, je da začnemo dvigovati svojo zavest. Se morda za začetek imeti radi, vzljubiti sebe takšni kot smo. NI lahko, priznam. Sprejemati sebe je namreč eden najtežjih ciljev, ki si jih lahko postavimo v življenju .Pa vendar tudi najpomembnejših. Kajti ko enkrat sprejmemo sebe, nas sprejemajo tudi drugi in življenje postane lažje. Bolj smiselno, z manj preprekami.
Dobro si je zapomniti citat od Osho-ta :Otroci imajo pristno svobodo. Radostni so, igrivi in naravno ustvarjalni. A ko odrastejo, je večina otrok žrtvovana bogovom »storilnosti« in lepega vedenja do te mere, da ostane samo nostalgija za otroštvom.
ScalarPranska terapevtka Sara Lukan
