Pred tedni sem pisala o tabu temi, ki jo imenujemo spolno nasilje. Danes sem se odločila, da nekaj več spregovorim o njegovih posledicah. Odločila sem se zato, ker mi je veliko bralcev pisalo o tem in nasploh mislim, da premalo govorimo o tej temi, glede na to, da je po poročilih evropske statistike spolno zlorabljen vsak peti otrok. Glede na to, da beseda tabu pomeni z drugimi besedami prepoved, nedotakljiv, prepovedan svet… Se sprašujem, kaj je tukaj prepovedano; ali to podoživeti ali o tem govoriti? Definitivno o tem bi morali govoriti, a nobenemu ne privoščim, da to podoživi, ker te travma lahko zaznamuje za celo življenje. Če ne delaš na njej, potem te res lahko zaznamuje, če pa delaš na posledicah (kar je težko, ampak gre!), pa lahko iz nje pobereš maksimalno in postaneš najboljši ‘model’ sebe, ker dejansko spoznaš samega sebe.
Veliko knjig sem prebrala, ki govorijo o spolnem nasilju, a le en stavek se me je dotaknil v srce: ”Ni težko spolnega nasilja prenesti, težje je potem z njim živeti.” Mislim, da je čas, da govorimo tudi o tem in prosim, naj ne bo to prepovedana tema.
Ste pripravljeni? Ali ste že nervozni? No, prijetno se namestite in gremo v akcijo. 🙂
POSLEDICE TRDEGA OREHA
Ko odrasel človek vstopi z neznanimi dotiki v otrokovo okolje (otrok tega sploh ne razume), takrat otroku vzame moč. Otrok pade v šok, ki mu ni znan. Na srečo v večini primerov takrat otrok ne občuti bolečine. Bolečino občuti kasneje, ko zadevo predeluje, zraven pa jo podoživi. Pogosto se otrok zapre v svoj svet (disociacija), ker je to preveč zanj. Zato jih tudi večina pozabi in se spomnijo šele kasneje, ko jih na to spomnijo nadaljevalni življenjski trenutki. Kot npr. partner, otroci, pogosta menjava parterjev, nenehna tesnoba….
Mnogokrat storilci tudi z grožnjami in grobimi prijemi nadzorujejo otroka, da ga imajo pod kontrolo. Takrat je otroku najbližje njegova družina in storilec pogosto uporablja take grožnje, da mu govori nekaj o njegovi družini. Meni je govoril, da mi bo družina propadla, če povem doma. Ja, to so taki močni stavki, da otrok ne more nič, ker mu posesa vso moč, ki jo ima. V parih minutah lahko otroka dobesedno popolnoma zmanipulira. Zraven se še popolnoma izživljajo, da otroka postane strah. Tako otroku za celo življenje vcepi strah, a on ne more nič. Samo tam lahko leži. Posledica nenehnega strahu je lahko anksioznost, depresija in tesnoba. Žrtev se neprestano počuti, da je v strahu, nevarnosti in v nervozi, na začetku sploh ne veš zakaj, komaj takrat ko se začneš v to poglabljati, začneš razumeti situacijo. Nenehni občutek, da si v nevarnosti, vodi v razne bolezni in negativno mišljenje.
Nekateri negativnemu razmišljanju rečejo črne misli. Takšne misli lahko vodijo do samokaznovanja. Žrtev lahko razmišlja o tem, kako bi se poškodovala, se porezala, do razmišljanja o samomoru in vse do tega, kako bi poskusil samomor narediti. To je tako močna bolečina in skupek čustev, da si žrtev preprosto ne more pomagati. Jaz jih razumem, zato ne želim, da pride katera žrtev tako daleč. Ker na koncu trpi ožja družina. Seveda se pa žrtev vedno sama odloča o svojem življenju (kaj bo s tem naredila) in so to težke teme. Zato, ker so to težke teme, bi se morali o njih pogovarjati in ne bi smele biti tabu teme. Žrtev se lahko tudi tako kaznuje, da si jemlje hrano ali pa se z njo prenajeda, ker jo to pomirja in tako ima lahko sama sebe (svoje telo) pod kontrolo. Podobno je tudi z alkoholom, ki kratkoročno oblaži občutke nemoči tako, da jih potlači daleč v podzavest, da jih osebna ne občuti več in to ji je v olajšanje. A to je ‘pomoč’ samo na kratek rok. Na daljši rok to več ne pomaga, ker s tem žrtev samo tlači čustva. Čeprav misli, da je z alkoholom močna in da ji nihče ne more nič.
Nekaterim žrtvam (predvidevam, da večini) se poruši občutek osebne meje. Ne postavljajo mej drugim in so tako z njihove strani lahko izkoriščane ali celo podvržene nadaljnjemu nasilju. Večina žrtev ima problem s postavljanjem medsebojnih odnosov, ker se počutijo, kot da so vedno znova v nevarnosti. Tako nekateri na primer ne postavijo meje v spolnosti. Znova in znova podoživljajo znane občutke, ko so bili žrtev in želijo vedno znova občutiti to bolečino, s katero se kaznujejo.
Nekatere ženske se tako kaznujejo, da se naredijo čim manj vidne. Verjetno k temu prispeva nizka samozavest. Nase si navlečejo oblačila, ki so širša, postrižejo si lase… Samo, da so manj vidne in da jih opazi manj moških. Ja, jih razumem. To je morda potrebno, dokler tega vsaj ne začneš predelovati. Tukaj ne smemo pozabiti, da se lahko žrtve non stop, če ne predelujejo teh stvari, vračajo k vlogi žrtve. Tudi, ko smo že na dobri poti k ozdravitvi, lahko začnemo v preteklosti iskati vzroke, ki bi nas spet pahnili v vlogo žrtve. Če to opazite pri kakšnemu svojemu prijatelju, ga ustavite na lep način. Vloga žrtve je hudič, ker se vrtiš v krogu, dokler vloga žrtve ne obupa. Seveda delo na sebi tukaj zelo pomaga. Oziroma upam celo trditi, da brez dela na sebi ne more biti nekih rezultatov. Prosim, zavedajte se tega in kar pogumno pri iskanju pomoči!
Da ne govorim o nočeh z manj spanca ali o neprespanih nočeh. Žrtve so lahko tudi zelo napadalne ali nesramne do drugih ljudi, to samo zaradi nezaupanja. Nekatere se zaprejo in upajo, da ne bodo nikoli več tega čutile. To in še več so posledice, ki jih lahko ima žrtev. Vsaka žrtev ima več ali manj te posledice, ki sem jih opisala. Opisala sem jih, da jih boste vi bolje razumeli in ker je teh žrtev za moje pojme več, kot si jih predstavljamo. Verjamem, da veliko žrtev nekako upa, da bi jih vsaj en človek lahko poslušal in bi jih samo poskusil razumeti. Poskušajte to razumeti in malo premislite, ker nikoli ne vemo, kdaj bomo lahko s tem védenjem nekomu (morda celo sebi) pomagali.
ZA NA KONEC, ZA LEPŠI DAN PA ŠE…
Ena prijateljica mi je enkrat napisala tako lepo pismo, ki za katero želim, da bi ga prebralo več oseb, ki delajo na sebi in vidijo luč na koncu tunela. Verjemite, da se da! Vse te strahove se da premagati, samo rabite ogromno notranje moči in predvsem čas. Eni ga boste potrebovali več in drugi manj. Ne se primerjati. Dajte si čas in ne preveč pritiskati nase. Samo prosim, ne obupajte, čeprav vem, da so noči brez spanca in ta bolečina lahko kdaj tako neznosni, da se sesujete. Samo ne dajte se!
Bom realna, ko boste to predelovali in podoživljali, vas bo bolelo, mislili si boste, da je to že to od bolečine in potem boste lahko ugotovili, da se ta bolečina še kar ne ustavi. Zgodilo se bo, da boste v enem dnevu spoznali vsa čustva. Par mesecev vas bo morda zelo bolelo, ampak pojdite čez to bolečino, ker edino tako boste poleteli in postali neodvisni od drugih in vedite, da nikoli niste sami!
Za na konec pa še, pismo od prijateljice: ”…si oseba z izkušnjami in to pomeni, da si hočeš ali nočeš dozorela pred drugimi oz. drugače. To te dela edinstveno, bogato, močno in če v prihodnosti zato kdo odpade (npr. delodajalec), ker si o tem odkrita, toliko bolje, ti je prihranjeno ukvarjanje z njim. Objem…”
Se beremo, naslednjič…
Živa Bombek 🙂
