Je že res, da smo na nekem nivoju telo, še posebej takrat, ko v telesu čutimo svoje misli, občutek, čustva. Vendar pa, če pogledamo globlje, se tisti, ki s ukvarjamo z raznimi meditativni praksami, bodisi pasivnimi ali aktivnimi, kar hitro zavedamo, da onstran tega obstaja še nekaj več.
Vsekakor smo to kar mislimo, da smo, saj naše misli fokusirajo energijo v tisti del, kjer se nam maya ali iluzija prikaže kot tisto, kar mislimo, da smo. Sem seveda spadajo tudi čustva, občutki, spomini ipd. Vse to, kar nam namreč pomaga ustvariti popolno podobo našega življenja, se nahaja na istem nivoju in kriči v isto smer. Ti si to, kar ti jaz pravim, da si!
Pa je telo tako? Že pri meditaciji se srečamo s kontekstom, ki odstrani vse te misli, ki ustvarjajo naš svet in nas usmeri v eno samo, v miselni koncept ipd. V tistem svetu, ki nam ga um pričara tamkaj, obstaja samo tisto, kot je um z naporom koncentracije usmerjen. Vendar pa je še vedno um.
Pa da ne bo pomote. Z umom ni čisto nič narobe, je eno izmed orodij, vključno z vsem kar se v njem nahaja, ki nam pomagajo usmeriti pozornost.
Vsaka meditacija, tako aktivna kot pasivna, nas usmerja v nekaj. Ena globlje, druga malo manj, vendar pa na koncu, če se znamo dovolj sprostiti končamo v umu, ki je relativno prazen. Torej brez nekih groznih misli ali večje količine le-teh, po navadi ostane samo ena misel, torej na tisto, na kar meditiramo.
In zanimivo, začnemo dobivati takšne in drugačne prebliske, pretoke energije. Vendar pa, če takrat usmerimo našo pozornost tja, več nismo v meditaciji, v kateri smo začeli. Misel, ki je bila prej eno usmerjena, se razdeli in malo meditiramo tukaj, malo tam.
Meditirati malo na prebliskih, mislih, malo na svetlobi, malo na bogu ni namen meditacije. Njen namen je dobiti eno usmerjeno misel, za katero tisti, ki so utemeljitelji te čudovite metode na bližnjem vzhodu pravijo, da je potem na koncu potrebno ubiti tudi to enousmerjeno misel, če želimo onstran misli.
Svet v katerem živimo, je tako prepreden z razmišljanjem, mislimi, čustvi, da enostavno spregledamo, da mi nismo ne telo, ne misli, ne občutki ipd. Kajti že v prvem prehodu v meditacijo lahko opazimo, da naše telo začenja izginjati.
Zanimivo je, da v trenutku, ko se naša osredotočenost, ki je ta čas osredotočena na svet, misli, občutke, telo, preusmeri na nekaj višjega, drugačnega, razblini in ni več na telesu. Naše telo začne izginjati, tudi občutek zanj, izginevajo tudi čustva in vse ostalo.
Mnogi se tega prestrašijo, mnogi imajo radi občutek telesa, čustev, misli, spominov, vendar pa je zanimivo, kako hitro se spremeni naš svet. Iz sveta, ki je bil prej popolnoma otipljiv, poln mesa, čustev in misli, vedno bolj izginja in postaja usmerjen na predmet meditacije.
To, da naš svet in občutek za svet, telo, umovanje, misli izginja, lahko pomeni dvoje. Prvo je, da zapadamo v obliko sanj, kjer telo izgine, drugo pa je, da se premikamo v dimenzijo, kjer naš um vedno bolj popušča in se čisti, skozi njega pa začnejo prihajati višje kognitivne funkcije.
Mnogi bi rekli, kot tudi naša prečudovita znanost, da se gre za vrsto sanj, saj smo tako zelo orientirani na telo in na svet, ki nas obdaja, da si je težko zamisliti, da smo ljudje lahko več, kot le to, kar doživljamo.
Pa vendar vam o drugačnem doživljanju sveta, občutij, doživetij ipd. lahko povejo mnogi meditanti ali drugi, ki se udeležujejo takšnih ali drugačnih dogodkov, ki jim pomagajo izpustiti predstavo, da so svet.
Da mnogi se trudijo izpustiti predstavo, da so telo, bodisi na zavestnem ali podzavestnem nivoju. Ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo ali hodijo k zdravilcem to počnejo, mnogi znanstveniki to počnejo ipd.
Vsi želijo onstran trpljenja in bolečine, ki izvira iz ločenosti. Ljudje, ki so odkrili duhovnost in jo uspešno inkorporirali v svoje življenje, to počnejo iz raznih razlogov. Možno je, da so v življenju doživeli nekaj, kar jim je pokazalo, da niso samo telo in da se onstran tega nahaja nekaj več, kar jih dela žive, veličastnejše, pogumnejše, manj odvisne ipd., ali pa le čutijo, da je neka duhovna praksa pravo mesto za njih.
Isto ljudje, ki hodijo k zdravilcem. Le ti gredo tja, da jih skozi neki čudežni postopek zdravilci odpeljejo onstran bolečin, bolezni, obolenj. Vendar pa se tudi pri tem gre pravzaprav za preseganje občutka telesa, čeprav samo za trenutek.
V trenutku ozdravitve se namreč del njih, ki je prej bil ujet v čustva, misli, koncepte, ideje ipd., in bi bil zmožen delovati na primeren način, da bi telo izkazovalo »zdrave« lastnosti, poveže z višjih nivojem zavedanja in tam ostane. Pri nekaterih je ta čas stalen, drugi pa potrebujejo več »tretmajev«, da se ustoličijo na drugi strani možganov. Postopek je zelo podoben pri znanstvenikih, glasbenikih, slikarjih ipd.
Priti torej onstran tega, kar je omejitev je za nekatere lahka stvar, kot vstati zjutraj iz postelje in iti na kavo, za druge pa, kot iti z glavo skozi zid. Vse to je odvisno od naših naravnih danosti. Naše naravne danosti lahko enačimo z našo višjo naravo, od koder izvirajo talenti.
Tam smo vsi različni, saj imamo vsi drugačne izkušnje s tem svetom in s tem kako se nanje odzivamo in prav je tako.
Naša iskra življenja, ki se nahaja onstran našega telesa, torej v duhovnem svetu, se je večkrat pojavila na različnih krajih in telesih, da bi si pridobila takšne in drugačne izkušnje, da bi lažje obstajala kjer koli že pač.
Inkarnacija je čudovit način, kako se lahko učimo o sebi, vendar pa če smo preveč navezani na to, iz česar ven se učimo, torej na telo, potem pač zelo težko vidimo, da mi nismo telo. In zanimivo je, da je ravno namen duhovnosti in vseh teh praks prepoznati, da mi nismo telo.
Modreci starodavne indije so v svojem raziskovanju lasnega obstoja to odkrili. To so izkazovali mnogi svetniki in posvečenci različnih stopenj. Zmožno so bili namreč manipulirati tako s čustvenim in materialnim svetom, kot Jezus in vino ter voda, pa Mohamed, pa Mawlana Julaladin Rumi ipd.
Težava današnjega sveta je, da moderna literatura, arheologija ipd. vse to postavlja v romantični, mitološki ipd. koncept. Razlage takšnih in drugačnih strokovnjakov iz tega področja temeljijo na tem, kar so njim povedali, da smo razvozlali njihovi možgani, um, čustva.
Vendar pa se tu nikoli ne gre za resnico.
Gre se za pripovedko, ki jo je iz trenutnega stanja njihovega uma, takrat, ko so prišli v stik s tem, najbolj vedel približati temu, za kar so sami verjeli. In ne pozabite, ti ljudje so verjeli to, kar so jim povedali, kar so kje pobrali ali jih je sproduciral na podlagi tega, kar se v njem nahaja, njihov lasten um.
Resnica pa je nekaj drugega.
Če namreč hočemo resnico, ki bi veljala za vse na enak način, je potrebno iti onstran verovanj. To je storil Tesla in na svet za vse ljudi pripeljal vedenje o dvofaznem toku, radijskih valovih ipd., pa Galileo oz. Kopernik skozi svojo bistrost vedenje o okrogli zemlji, pa Einstein…
Pozabiti ne smemo, da so tudi ti ljudje imeli relativen odnos do uma in se mogoče niti niso zavedali, da imajo dovolj čist um, da lahko skozenj priteče odsev intelekta na pravi način, da bo potem telo, možgani, čuti, celice sposobni dojeti, to, kar prihaja iz višjega nivoja zavedanja. Tudi stvari tega se zadnje čase krhajo, predvsem se pojavljajo razprave o verodostojnosti nekaterih Einsteinovih teorij.
Če torej hočemo onstran koncepta telesa, ki na neki ravni predstavlja omejitev, je potrebno še bolj ‘zagriženo’ iti v smer onstran telesa. Mnogi že to počnejo, a ko se vrnejo iz raznih retreatov, delavnic ipd., se ponovno vrnejo v fizični svet.
Kje je težava?
Če želimo ostati tam, moramo tam ostati, ne da hočemo imeti ista čustva, odnose, količino denarja, navezanost, okus ipd. Ostati moramo tam, kjer smo imeli občutek, da smo drugje. Pa ne samo občutek, kajti pri delu na sebi se ne gre za občutek, temveč za vedenje. Kajti če vedenja na takšnih in drugačnih procesih ni, če smo samo polni energije in druge vibracije, potem je vprašanje, če počnemo kar pač počnemo iz pravih razlogov.
Namen dela na sebi je dobiti neko novo vedenje, ki ni samo možgansko, umsko, temveč globok občutek spremembe.
