Rešitve za depresijo in duševne stiske se skrivajo drugje, kot nas uči družba

OGLAS

Poglejte ljudi okrog sebe. Številni so depresivni in tesnobni. Še več jih je po nepotrebnem nesrečnih, ker se počutijo izgubljene v svetu, ki smo ga ustvarili. Toda kaj če se vzroki (ter rešitve) za to epidemijo duševnih stisk skrivajo drugje, kot smo mislili do zdaj?

Priznani novinar Johann Hari je več let iskal odgovor na to vprašanje in pri tem prepotoval ves svet, da bi intervjuval največje znanstvenike današnjega časa. Svoja spoznanja je zapisal v svetovni uspešnici Izgubljene povezave, ki jo hvalijo vsi, od Oprah do Eltona Johna. Tukaj pa z vami delimo kratko zgodbo iz knjige o tem, kako lahko na depresijo pogledamo še drugače in začnemo iskati resnične rešitve zanjo.

Dve zgodbi o depresiji

Johann je vse življenje verjel dvema zgodbama o depresiji. Prvih osemnajst let svojega življenja je verjel, da je »vse v njegovi glavi« – da depresija ni resnična, da je namišljena, da je lažna, da pomeni, da se je vdal, da ga mora biti njegove šibkosti sram. Naslednjih trinajst let pa je še vedno verjel, da je »vse v njegovi glavi«, ampak drugače – da njegovi možgani ne delujejo pravilno.

OGLAS

Vendar pa je odkril, da nobena od teh zgodb ne drži. Primarni vzrok vse pogostejše depresije in tesnobe ni v naši glavi. Kot je spoznal, je predvsem v svetu in sodobnem načinu življenja.

Kambodžani ne poznajo besede za »antidepresiv«

Na začetku 21. stoletja je psihiater dr. Derek Summerfield pristal v Kambodži, na podeželju, ki je bilo videti kot vse klišejske podobe južne Azije – spokojna riževa polja, do koder seže oko.

Večina tamkajšnjih prebivalcev je bila revnih pridelovalcev riža, ki so živeli tako, kot so njihovi predniki že stoletja. Imeli pa so težavo. Vsake toliko časa je kdo stopil na pokrit kup zemlje in čez polja se je razlegla eksplozija. Stare mine, ki so jih za seboj pustili Američani v šestdesetih in sedemdesetih letih, so bile še vedno vsenaokrog njih.

Derek je odpotoval tja, da bi odkril, kako ta preteča nevarnost vpliva na duševno zdravje tamkajšnjih ljudi. Po naključju so nedolgo po njegovem prihodu kamboški zdravniki prvič v zgodovini začeli bolnikom predpisovati antidepresive – vendar pa so farmacevtska podjetja, ki so jih prodajala, naletela na težavo. Pokazalo se je, da ni bilo v kmerskem jeziku nobenega očitnega prevoda za besedo »antidepresiv«. To je bilo nekaj, kar je Kambodžane begalo.

O depresivnem kamboškem kmetu

Derek jim je to skušal pojasniti. Depresija je, je rekel, globoka žalost, ki se je ne moremo otresti. Kambodžani so o tem skrbno premislili in odvrnili, da tudi pri njih živijo depresivni ljudje. Povedali so mu za kmeta, ki mu je mina odtrgala nogo in je pri zdravnikih poiskal medicinsko pomoč, zato so mu dali protetično nogo, vendar si ni opomogel. Ves čas ga je skrbelo za prihodnost in bil je obupan.

Nato so mu razložili, da ne potrebujejo teh novodobnih antidepresivov, ker pri njih že imajo antidepresive za takšne ljudi. Dereku je to vzbudilo zanimanje, zato jih je prosil, naj mu povedo več.

Krava oziroma drugačna vrsta antidepresiva

Ko so spoznali, da je ta mož obupan, so zdravniki in sosedi sedli k njemu in se z njim pogovorili o njegovem življenju in težavah. Odkrili so, da je kljub protetični nogi njegovo dosedanje delo – na riževih poljih – zanj pretežko in da je nenehno pod stresom in v bolečinah. To je bil razlog, da je obupaval in hotel končati življenje.

Dobili so idejo. Menili so, da je popolnoma zmožen postati pridelovalec mleka, pri čemer mu ne bi bilo treba toliko hoditi z umetno nogo in imel bi manj težkih spominov na nesrečo. Zato so mu kupili kravo.

V naslednjih mesecih in letih se mu je življenje spremenilo. Depresija – ki je bila prej zelo huda – je izginila. »Veste, doktor, krava je bila analgetik in antidepresiv,« so povedali Dereku.

Zanje antidepresiv ni pomenil spreminjanja kemičnega neravnovesja v možganih, saj se je to v njihovi kulturi zdelo bizarno. Pomenil je skupnost, ki skupaj opolnomoči depresivnega človeka, da si spremeni življenje.

Spremembe so mogoče, ko se začnemo ukvarjati s svojimi okoliščinami

Ko je Derek razmišljal o tem, je spoznal, da isto velja v njegovi psihiatrični praksi v vodilni londonski bolnišnici. Pomislil je na svoje bolnike in prešinilo ga je spoznanje: »Spremembe omogočim, kadar se ukvarjam z njihovimi okoliščinami, ne pa s tem, kaj imajo med ušesi,« je kasneje povedal Johannu.

To se je večini zahodnjakov v dobi kemičnih antidepresivov zdelo nenavadno. Govorili so nam, da je depresija posledica kemičnega neravnovesja, zato se je predstava o kravi kot antidepresivu zdela skoraj kot šala. Ampak pomembno je tole. Kamboški kmet je resnično nehal biti depresiven, ko so se njegove okoliščine spremenile. To ni bila individualistična rešitev – niso mu govorili, da je problem le v njegovi glavi in da se mora vzeti v roke ali pojesti tableto.

To je bila kolektivna rešitev. Krave si nikdar ne bi mogel kupiti sam; rešitve ne bi mogel poiskati sam, ker je bil preveč depresiven, pa tudi denarja ni imel. Pa vendar je krava rešila njegov problem.

Rešitev se skriva v spremembi našega načina življenja

Po dolgem pogovoru z Derekom in po tem, ko je potoval po jugovzhodni Aziji in srečeval ljudi v podobnih situacijah, se je Johann začel prvič v življenju spraševati: Kaj če antidepresive že ves čas opredeljujemo napačno? O njih smo razmišljali zgolj kot o tabletah, ki jih pojemo enkrat (ali večkrat) na dan. Toda kaj če bi o njih začeli razmišljati kot o nečem zelo drugačnem?

Kaj če lahko tudi spremembo načina življenja – na specifične, ciljne, dokazano učinkovite načine – obravnavamo kot antidepresiv? Kaj če v resnici potrebujemo razširitev pojma antidepresiva?

Ker smo problem opisovali napačno, smo odkrivali pomanjkljive rešitve. Če je depresija primarno težava z možgani, potem je smiselno, da rešitve primarno iščemo v njih. Če pa je depresija predvsem problem našega načina življenja, moramo rešitve primarno iskati v svojem življenju. Kje, je želel vedeti, bi lahko začeli?