Eden od glavnih poudarkov v svetu duhovnosti in osebne rasti je na čuječnosti v kontekstu prisotnosti, v prizadevanju biti tu in zdaj, o čemer sem tudi tu gor že naklofala nekaj vrstic, a pri tem je morda vseeno nekoliko preblago (spo)znana bistvena vrednost tega. Živimo iz dneva v dan, morda tudi nadvse aktivno investiramo ne le v svoje bivanje, ki nam prikroji dni, ampak tudi sami vase. Pri tem so vzgibi usmerjeni v višje cilje, v boljši jutri, v boljši svet v nastajanju, usmerjeni pa so zlasti v vse, kar nas obkroža, saj nekako percepcija našega bivanja v prvi asociaciji temelji na tem, kjer smo, čeprav morda tudi na tem, kakšni smo oz. bomo kjer smo oz. bomo (a v vsakem primeru nekje, kjer smo oz. bomo).
Predstava našega biti je pretežno integralni del našega (so)bivanja.Motivi, ki nas premikajo skozi vse, kar počnemo, so nemalokrat navdih, ki ga sproducira okolica, najsi bodo to ljudje okrog nas ali pa nenazadnje sam družbeni sistem. Ne glede na to kdo oz. kaj je tisti oz. tisto, ki/kar ima za nas posebej velik pomen, zavzema velik del naših misli in nas morda prevzame na več načinov, nič ne spremeni naravnega dejstva, da zjutraj oči odpremo in zvečer zapremo čisto sami.
Dejansko je tako, da smo sami tisti, ki izvedemo katerkoli aktivnost, da smo eni in edini v svoji koži, v svoji figuri, ki jo premikamo po šahovnici življenja (četudi resda velikokrat nismo samosvoji v samih odločitvah, čemur rečemo manj prijazno, da »ne mislimo s svojo glavo«). Biti točno ti pomeni tudi živeti zase, sam v sebi, sam s sabo, primarno in neodvisno od vsega in vseh ostalih. In ne, ni tako zastrašujoče in nima zveze z osamljenostjo, če na to pogledamo zdravorazumsko, naravno.
V tem zavestnem biti primarno svoj je edina resnična svoboda, je edina resnična neodvisna samostojnost, moč in vera vase v smislu samozaupanja. Zavedno živeti pomeni resnično živeti, svoje življenje kot svoj človek, kakor ti je narava skozi vesolje to tudi namenila. Je predpogoj za pravo življenje, kateremu je vse ostalo dodana vrednost, podlaga za rast, razvoj in nenazadnje bivanje samo. V (po)polnem sprejetju takega spoznanja je neizmerna uporabna vrednost, katere izkoriščenje bo prišlo precej naravno, ker bo takšen pristop k življenju, ko ga vzamemo za svojega, samodejno vplival na načine, na katere delujemo (in pri tem izhajamo iz sebe).
Biti sebi svoj je najvažnejša zvestoba, je največje in najpomembnejše zavezništvo, ki ga potrebuješ skozi vse, skozi kar greš. Krepi, bogati, izziva ga vsaka vez, ki jo stkeš s sočlovekom, ampak če želiš resnično vse doseči in izpeljati najbolje kot lahko, se mora začeti s tabo. Tvoja edina brezpogojna priložnost si ti sam v sebi, ne oropaj se teh brezmejnih možnosti, ki ti bodo nudile najboljše pogoje za vse ostalo, kar je v vsakem primeru manj odvisno od tebe kot si od sebe lahko odvisen ti sam. Vabljen(a) k branju še enega zapisa v zvezi s tem na mojem blogu: https://wingia.home.blog/2022/09/29/nihce-ne-bo-vstavi-namesto-tebe/
Wingia
