Višja zavest 2. del

Ljudje znotraj sebe čutimo sebe. Čutimo svoje bitje srca, čutimo pretakanje tekočin, čutimo, ko nas boli. Čutimo pa tudi tisto, kar prihaja od zunaj, iz sveta, ki nas obkroža.

Vse to, kar nas obkroža prihaja v nas, v naše telo skozi naša čutila. Tam se signal, ki ga sprejmejo od zunaj, povejmo mu tudi stimulus, pretvori v električne impulze, ki potem potujejo preko živčnih povezav v naše možgane.

Vse kar prenaša električni impulz, se pretvori v neke vrste nihanje. In na koncu to konča v naši psihi.

OGLAS

Kako se to zgodi, ne ve nihče. Znanost se je vedno ukvarjala le s tem, kar nam v telesu povzročijo zunanji signali, stimulansi. Tudi hrana je zunanji signal, saj v našem telesu povzroči, da se naše dojemanje nas spremeni.

Nihanje, ki ga je prej v nas prebujal občutek lakote, postane kar na enkrat drugačno.

Iz lačnega nihanja, postane sito.

Do tu vse lepo in prav. A kako za vraga postane nekaj, kar je nihanje, zavedanje nihanja, njegova interpretacija v lačnost ali sitost?

Temu pravi znanost Težki problem zavesti. Težki zato, ker obstaja nepremostljiva vrzel med nečim, kar je nesenzitivno na zavest, v nekaj, kar je senzitivno na zavest. Pa ne samo to, še več. Samo po sebi je to, kar je senzitivno na zavest, zavestno samo.

Znotraj sebe imamo torej dve resničnosti. Ena je senzitivna na zavest, druga pa ne. Kar pa je zanimivo, pa je to, da se ta, ki je senzitivna na zavest, zaveda ne senzitivne.

Obratno pa ne drži.

To vemo, ker se senzitivna na zavest zaveda tako senzitivne na zavest, kot nesenzitivne [na zavest]. Sicer pa, kaj sploh je senzitivnost na zavest.

Da bi lahko definirali senzitivnost na zavest, moramo najprej ugotoviti, kaj ni senzitivnost na zavest.

Torej zavest je občutek za sebe, v prvi osebi.

Tisti, ki smo zavestni, se zavedamo sebe, v prvi osebi. In tisto, kar ni senzitivno na zavest tega zavedanja nima.

Le tisto, ki je višjega zavestnega reda, se lahko zaveda nečesa, kar je nižjega zavestnega reda, saj se v njem pojavlja tako eno kot drugo.

In kako vemo, da je tisto, kar ni zavestno, nezavestno?

No, prvič tega, kar ni zavestno, ne čutimo kot zavestno. In mi, v prvi osebi ednine, se zavedamo zavestnosti.

Naš senzorični aparat, naša sposobnost razločevanja v prvi osebi, se zaveda kaj je kaj. Torej zna razločevati.

Da pa bi to lahko storili, pa se najprej moramo zavedati sebe.

Vsak, ki se zaveda sebe, ve, da je tisti, kar je onstran njegovega lastnega zavedanja nekaj, kar on ni.

To je verjetno prva takšna ločnica, ki jasno pokaže našo sposobnost razločevanja.

Mi vedno vemo, kaj smo mi in kaj nismo mi.

Nekaj se čuti kot naše in nekaj se čuti kot ne naše.

Za to, da bi se lahko zavedali, kaj je naše in kaj ne, se moramo nujno zavedati sebe. In to ne kakorkoli, temveč v prvi osebi ednine. Kajti če se ne, potem lahko to, kar predstavlja njegovo zavedanje njega, z lahkoto zamenjamo za sebe.

Do te zamenjave pride z veliko lahkoto.

Tisti, ki se samo zaveda, da nekaj je ali ni, ne zaveda pa se, če je to njegovo ali ni njegovo, vidi širše. A to, da vidi širše, to še ne pomeni, da se zna osredotočati na tisto, kar je njegovo.

Kajti če se ne ve, potem je tisto, kar se čuti, da ni, lahko eno in drugo.

Zavest torej ni le fokusirana na naš lasten občutek za nas.

Vsi namreč vemo, oceniti, da je nekaj naše, in da nekaj ni naše. Tega se zavedamo z umom. A ni samo um tisti, ki se zaveda.

Um se namreč zaveda svoje vsebine. Zaveda pa se tudi tistega, kar ni njegovo. Drugače ne bi mogel vedeti, kaj je naše in kaj ne.

V trenutku, ko je um navdahnjen po sprehodu po naravi, v stanju sproščenosti, ipd., se zaveda tudi nečesa, kar je onstran tega, kar je samo naše.

Vse kar um vidi je njegovo. Vsaj to tako vidi. In dokler to tako vidi, si lasti misli, čustva, občutke, ideje, koncepte, kot njegove lastne. Lasti si tudi inteligenco in sposobnost odločanja. Vse to, kar čuti v sebi, kot njegovo.

Ko pa um začne potovanje v smer intuitivnega zaznavanja, uvidov, itn., pa se stvari začnejo obračati. Um začne videti, da ni vse njegovo.

Sicer si še vedno domišlja, da je to nekaj, s čimer pa lahko upravlja naprej, ker pač ni lastnika in se čuti prosojno, neprisiljeno, svobodno.

Um je namreč zelo naučen, da se ukvarja z objekti, ki se v njem pojavljajo kot bolj ali manj otipljivi. Zelo jih ima rad. In zelo rad se nad njimi naslaja, uživa ali jih zavrača. To je narava uma.

A bolj kot ga začenja prežemati nekaj, kar nima neke otipljive oblike, forme, kar ni jasno definirani, bolj ima um možnost, da se začenja prepuščati temu.

To lahko um začne videti, ko je zaljubljen, to lahko um vidi, ko vozi kolo, to lahko um vidi, ko vesla, ali opazuje tok tok reke, vetra, ognja. Vsi naravni, neprisiljeni procesi v umu bodijo občutek za nekaj, kar je onstran uma.

V končni fazi to tudi stori ejakulacija, moška in ženska.

Je že res, da tja pridemo skozi delovanje, a ko se sprosti naš izdih iz nas, je to lahko kot bo posegli po neskončnosti.

Zlijemo se z nečim večjim, kot je samo naše telo.

In to je naloga uma. Da nas pripelje do tega, da se naučimo prepoznavati občutje neskončnosti.

Zanimivo pa je, da je to občutje neskončnosti tudi v nas, tudi ga dojemamo kot del sebe, v prvi osebi.

Um nam torej jasno kaže, da obstaja nekaj več. In samo od nas samih je odvisno, kam bomo usmerjali svoj fokus.

Bomo tisti, ki bomo rinili s svojim fokusom po doseganju neskončnosti, ali pa bomo tisti, ki bomo dovoljevali, da se nam neskončnost prikaže sama?

Biti na višji zavesti pomeni, da si pripravljen permanentno izpustiti delček, ki je prej držal nekaj skupaj, kot svoje.

Čustva, ki so gosta, njih nimamo potrebne več držati tako močno skupaj, tudi ne misli, občutkov, spominov. Kar naenkrat postanemo mehki, bolj dopuščamo, bolj dovoljujemo.

A dovoljujemo kaj, če je čista zavest tista, ki ne ustvarja fokusov?

Um je namreč tisti, ki prepoznava, da obstaja nekaj višje, nekaj bolj preprosto, bolj dopustno, bolj dostopno. Um je tisti, ki ne tišči več tako zelo skupaj..

Razlika med višjo in nižjo zavestjo je le potreba uma po ustvarjanju fokusa. Medtem pa, ko je čista zavest čista vsega fokusa, ki ga ustvarja mental.

Jaz temu, da ima nekdo višjo zavest, kot sam pravi, ne bi rekel nekaj posebnega, ker je to še vedno umska zaznava, pa četudi nekaj čuti kot bolj mehko, bolj lepo, radostno, grdo ipd.

Um je tisti, ki zaznava, da je nekaj bolj napeto oz. nižje in nekaj manj napeto in višje. Je pa še vedno različica tega, kar vidi um, ne čista zavest.

Zavest nima polov.