Homo immaculatum: znanilec nove, zlate dobe

Od svojega pojava dalje se je človek razvijal. Tako iz spretnega človeka (Homo habilis) preko pokončnega (Homo erectus) in mislečega človeka (Homo sapiens) danes postopoma raste v razsvetljenega človeka (Homo luminous) oz. tudi človeka luči (Homo luminus). Toda to ni zadnja stopnja v razvoju človeka oz. njegove zavesti!

ZNAČILNOSTI POSAMEZNIH RAZVOJNIH FAZ ČLOVEKA

Posamezne faze razvoja človeka označujemo  po najpomembnejši značilnosti, ki je v primerjavi s prejšnjo razvojno stopnjo pomenila napredek. Po tej značilnosti so posamezne razvojne stopnje tudi dobile ime.

OGLAS

Za spretnega človeka (Homo habilisa) je tako značilno, da je že znal izdelovati in uporabljati orodje.

Pokončni človek (Homo erectus) se je postavil na dve nogi, kar je omogočilo, da se je povečala prostornina njegovih možganov.

Za mislečega človeka (Homo sapiensa) so poleg hoje po dveh nogah značilni veliki in kompleksni možgani, kar mu je omogočilo razvoj vseh višjih funkcij, vključno z razumom, zavestjo in mišljenjem.

Homo luminous (svetleči oz. razsvetljeni človek) oz. tudi Homo luminus (človek luči) je bitje t.i. razširjene zavesti. Za aktivacijo le-te je potrebno dvigniti svojo zavest na višje vibracije od tistih, v katerih eksistira vidni svet, kar razsvetljenemu človeku dejansko omogoča 24-ti kromosomski par, ki je pri ostalih uspavan, pri Homo lumin(o)usu pa aktiven. Vendar pa je to duhovni par kromosomov, ki ne eksistira in ni viden v 3-D realnosti. Zaradi prebujenega 24-ega kromosomskega para te ljudi imenujemo tudi prebujeni. Vendar pa nikakor ne gre za prebujene v smislu woke-ideologije, ki je danes obnorela svet, saj slednja dejansko predstavlja popolno nasprotje pravega prebujenstva in nima nobene zveze z višjo zavestjo! Gre pravzaprav za zlorabo ideje, čemur smo bili v zgodovini priča že večkrat in je posledica delovanja zla v stvarstvu.

HOMO IMMACULATUM ALI BREZMADEŽEN (BREZMADEŽNI)  ČLOVEK

Za brezmadežnega človeka (Homo immaculatum), ki se je pojavil v sodobnem času, pa je značilno, da je svojo zavest dvignil še višje od razsvetljenega človeka. Dvignil jo je na frekvenco obstoja svojega stvarnika, Izvira, Narave! Dejansko je postal eno z Naravo. Zato ve, da je živa, pozna njeno življenjsko zgodbo, razume, da je kot stvarnica v preteklosti naredila napako, ki je povzročila pojav zla in smrti, kar jo je skoraj stalo življenja (smrt je torej napaka Narave in njena napaka je njena smrt), in pozna rešitev, ki je Naravo obvarovala pred pogubo in jo popeljala v večno življenje. Je realist, ve, da danes v stvarstvu obstajata dobro in zlo, vendar pa ničesar ne presoja več z vidika človeka, ampak na vse gleda z očmi Narave. Zaveda se, da je njegova dobrobit odvisna od njenega blagostanja in razume, da če bo njej dobro, bo dobro tudi njemu. Ne postavlja se nad njo in ne deluje proti njej,  ampak z njo in za njo. Materialni svet ga zanima v manjši meri, bolj je usmerjen v duhovnost, raziskovanje nevidnega in še neznanega, išče in zagovarja resnico ter deluje v skladu z njo. In od tega ne odstopa. Ve, da obstaja večno življenje in da je pogoj zanj brezmadežnost oz. odsotnost napak, hkrati pa se zaveda, da so napake sestavni del ustvarjanja, zato se jim ne more izogniti. Vendar pa za razliko od prejšnjih razvojnih stopenj človeka vključno z razsvetljenim človekom razume, da mu zla ni treba več tudi v resnici doživljati, saj se z razvojem možganov in ob dejstvu, da naši možgani ne ločijo navidezne od dejanske resnice, lahko uči in presoja, kaj je dobro in kaj slabo, s pomočjo abstraktnega mišljenja, ki je pri njem izredno razvit. Za razliko od vseh prejšnjih stopenj razvoja človeka, ko se je torej moralo NAJPREJ NEKAJ V RESNICI ZGODITI, DA JE VIDEL, ALI JE TO NEKAJ ZANJ DOBRO ALI SLABO, Homo immaculatum S POMOČJO SIMULACIJ V NAVIDEZNEM SVETU PREJ VIDI OZ. PREDVIDI, KAJ JE DOBRO IN KAJ SLABO, DOBRO REALIZIRA V RESNIČNEM SVETU, SLABEGA PA NE IN TAKO ZLO V RESNIČNOSTI PREPREČUJE. Tako v resničnem svetu obstaja samo dobro, življenje, bog (novi raj), napake, zlo, vrag, smrt pa eksistirajo le še v simulaciji. Zato njegovo življenje v nasprotju z vsemi predhodnimi fazami v resničnem svetu ni ogroženo, kar ga vodi v večno življenje.

Zaradi svoje drugačne miselnosti in delovanja je Homo immaculatum nemalokrat nerazumljen s strani drugih ljudi, zlasti tistih, ki so usmerjeni zgolj v materialni svet. Vendar pa ga to ne ovira pri njegovem delovanju. Sledi svojim (spo)znanjem in prepričanjem in običajno kar sam išče mir in samoto, da lahko razmišlja. Ve, da je del Narave, da je ta njegova prijateljica in da v njej vedno najde odgovore na vsa svoja vprašanja. Zato ji ne glede na mnenje drugih sledi in po njenem (novem) vzoru razvija svoje kvalitete, pretekle napake prepoznava, popravlja in ne ponavlja, s simulacijami pa preprečuje nove. Zaveda se, da prav to in edinole to, kot to velja za Naravo, tudi njega vodi v večno življenje, njegovo najpomembnejše poslanstvo pa je dojeti, razumeti in (raz)širiti to spoznanje. Zato je po eni strani učitelj, po drugi pa znanilec nove, zlate  dobe, dobe brez napak, brez zla, brez smrti, dobe brezmadežnosti in večnega življenja.