STRELAvPOČUTJU #23 – Izstopaš kot otrok

Zakaj bolj kot izstopaš kot otrok, slabše se počutiš?

Tarča posmeha

Izstopanje brez pravega razloga je v družbi zadnja stvar, ki si jo želiš kot otrok. Tip pozornosti, ko se cel razred spravi nate. Ker si v nečem pač bistveno drugačen od ostalih. Še posebej v nižjih razredih OŠ je to lahko izredno neprijetno. Ne želiš si izstopati z nečim, kar je predmet posmehovanja in norčevanja. Ker če je stvar problem v tujih očeh, sčasoma postane problem tudi v tvojih očeh. Mogoče se sramuješ materinega znamenja, ki ga imaš na licu. Mogoče ti desna noga ne dela tako kot bi morala. Ko hodiš izgleda smešno oz. nenaravno. Mogoče imaš smešno ime ali priimek. Vsak se vanj in iz njega dela kreativne izpeljanke. Mogoče si doživel hujšo nesrečo in sedaj imaš v šolskem razredu posteljo. Nanjo se lahko uležeš v primeru, da se počutiš slabo.

Ne želiš negativno izstopati

Kakorkoli že, sklep je, da izstopaš z nečim, s čimer ne želiš izstopati. In glede tega ne moreš kaj dosti narediti, saj nad situacijo nimaš nobenega vpliva. Imaš pač krajšo nogo, tudi znamenje ne bo kar izginilo samo od sebe. Tukaj ne gre za tvoj talent ali dar. Ne gre za to, da znaš ali delaš nekaj izjemnega, kar drugi ne znajo. Recimo, da si spreten v komunikaciji. Vidiš, da to dobro deluje v družbi. Ali da si izjemen športnik. Ne gre za tvojo posebno sposobnost. V tujih očem gre za hibo. In ker izstopaš zaradi hibe, si lahek plen za ostale. Če se nekdo norčuje iz tvojih velikih ušes, ti že sam veš, da imaš velika ušesa. Da jih opazijo tudi vsi ostali, ti situacijo samo še poslabša. Saj je očitno vsem jasno, da imaš slonska ušesa. Vlečeš nepotrebno pozornost nase. In v letih, ko še ne razumeš koncepta pozornosti – da je izstopanje lahko tudi pozitivno, se ideji, da bi izstopal, izogibaš na celi črti.

Občutek pripadnosti in varnosti

V mladosti ti je mogoče bolj kot kasneje v življenju pomemben občutek, da nekam pripadaš. Da si del nečesa. In da se počutiš sprejetega znotraj tega kroga. Krepiš dva občutka istočasno – občutek pripadnosti in občutek varnosti. Zdi se, da je glavni cilj v otroških letih pasati v družbo in se zliti z večino. Želiš biti eden izmed njih. Želiš ostati eden izmed njih. Ker v skupinah je moč – moč številk. Cel razred ima namreč veliko večjo moč od posameznika. Kolektivni duh je navzven vedno močnejši od individualnega duha. Zato te ideja, da ostaneš del skupine vedno motivira, da ne odplavaš predaleč stran. Če pride do odmika, se ta začne dogajati šele proti koncu osnovne šole. Takrat namreč hiba ni več hiba, ampak posebnost.

Socialna izoliranost

Če si kot otrok kdaj izkusil socialno izolacijo, potem točno veš kakšen je občutek. Občutek, ko ostaneš sam. Popularni sošolci v razredu se te izogibajo. Mogoče te po pouku čakajo pred domačimi vrati in se nad tabo izživljajo. Imaš občutek, da se ne moreš zanesti na nikogar. Znotraj kroga, katerega del si bil, je bilo prej verjetno bolj varno. Občutek sigurnosti. Lahko ti je kdo kril hrbet. Ti nudil moralno podporo. Že zaradi tega si lažje zvozil prva šolska leta. Če si bil fizično šibek in se je kdo iz višjega razreda spravil nate, te je kdo od tvojih lahko branil. Osebna izkušnja, ko si iz skupine izobčen, te zaznamuje predvsem čustveno. Misel, da izgubiš to, kar ti v mlajših letih predstavlja smisel in varno zavetje, ti lahko vzbuja nelagodje, kroničen strah, mogoče tudi paniko.

Zgodovinski kontekst skupin

Strah, da ostaneš sam, je siguren povezan s tem, kako smo ljudje socialno funkcionirali v

preteklosti. Stoletja in tisočletja nazaj. Povezan je s plazilskimi možgani. Čas, ko je bila družba veliko bolj odvisna od medsebojnega sodelovanja. Takrat je bilo praktično življenjskega pomena, da si bil in ostal del družbe. Ker biti izločen je v skrajnih primerih pomenilo »smrt«. Dobesedno si na svojem lahko umrl. Če so te izločili ali si se izločil sam. Dolgoročno si bil avtomatsko obsojen na smrt. Ko ti je družba zaprla vrata, si bil namreč izpostavljen raznoraznim nevarnostim.

Nevarnosti izstopanja

Govorimo o času, ko smo ljudje bivali v istem naravnem okolju kot zveri in ostale živali. Takrat si se verjetno na polno izogibal ideji, da si te kakšna nevarna žival omisli za malico. Ker verjetnost, da se to zgodi, je bila izredno velika. Ljudje so se naučili, da jih več skupaj vedno poveča možnost za preživetje. Možnost preživetja na svojem je bila zelo majhna oz. nična. V soodvisni družbi nihče ni preživel izključno sam. Če si bil sam, si bil odrezan od plemenske komunikacije in informacij. Ostal si brez varnosti številk. Skrb za hrano je padla izključno na tvoja ramena. Če si srečal leva, si se rešil lahko le na način, da si plenilcu ali ušel ali pa je da žival postala tvoj plen. Moral si se naučiti braniti na vsakem koraku in po potrebi tudi ubijati. Ideja, da bi šel na svoje, je bila ne samo izredno pogumna, ampak v tistem času tudi skrajno nepraktična in samodestruktivna.

Moderne nevarnosti izstopanja

Današnje nevarnosti izstopanja seveda niso zveri in lovljenje lastne hrane. Niti te ni strah, da boš odrezan od informacij. Današnja nevarnost ni izobčenje zaradi drugačnega razmišljanja. Je pa marsikoga strah. Strah pred tem, da ga prehiti konkurenca. Da ne dobiš pravih priložnosti. Mogoče nisi v krogih, kjer se priložnosti pojavljajo. Mogoče ti nevarnost predstavlja ideja, da si samozaposlen. Kaj pa, če mi ne uspe na svojem. To te lahko straši podnevi in ponoči. Če nisi prepričan vase in v svoje sposobnosti, potlej se lahko počutiš, da si ogrožen brez določenega razloga.

Izstopanje v odrasli dobi

Ideja, da izstopaš v modernem času in odrasli dobi, ima torej drugačno konotacijo. Mogoče si kasneje v življenju tega celo želiš. Želiš si izstopati. Spodbujaš to, da ne pašeš nikamor. Da si sam svoj. Da si na svojem. Ta ideja te osvobaja, ne ogroža. Idejo drugačnosti ne samo sprejmeš in toleriraš, ampak v njej celo uživaš. Veš, da tvoja večja ušesa, kriv nos, večje čelo ali 2 cm krajša leva noga v resnici niso več konec sveta. Ne igrajo več bistvene vloge pri tvoji samozavesti. Zavedaš se, da izstopanje lahko pomeni unikatnost. Veš da, če z razlogom razmišljaš drugače, da ti to ne škodi, ampak lahko koristi. Stvari, zaradi katerih si prej izstopal negativno, te sedaj lahko delajo posebnega.

Ponosen osamljen primer

Še vedno pa izstopanje, pa naj bo vizualno, karakterno ali kako drugače,

seveda ni za vse. Ta opcija je zaradi nekonvencionalnosti rezervirana le za manjšino ljudi. Če ti odvzame tisto, kar ti predstavlja smisel in varnost, potlej štrleti ven verjetno ni prava pot zate. Za izstopanje namreč potrebuješ pogum. Sama ideja te more pomirjati. Ideja, da se lahko zaneseš samo nase. Ideja, da boš preživel na svojem – ne glede na vse. Če si pomirjen z idejo, da si želiš utreti svojo lastno pot, potlej drugače kot da izstopaš tudi ne gre. To, da ne pašeš v noben kalup, ti mora biti v ponos. Naravnost ponosen moraš biti na to, da si osamljen primer.

Svoboda pred varnostjo

To je prostor, kjer je svoboda pomembnejša od varnosti. Tiste, ki izstopajo, ne skrbijo strupeni jeziki ljudi. Oni se požvižgajo na mnenje okolice. Je za tiste, ki ne prenesejo ideje, da so sive miške. Je za tiste, ki so radi na tapeti. Za tiste, ki čutijo osebni dosežek, ko stojijo sami. Navsezadnje je tudi za tiste, ki ne prenesejo avtoritete. Ideja, da plešejo tako kot drugi žvižgajo. In če dobro pomisliš, mogoče je izstopanje tudi zadnja možnost. Možnost, ko ti vse ostalo pade v vodo. Da si daš dovoljenje. Dovoljenje za lastno življenje. Da zaživiš tako, kot si si sam zamislil. Vse to veš sedaj – ko si odrasel – ampak kot mlada oseba si se razumljivo počutil popolnoma drugače. In točno zato bolj kot izstopaš kot otrok, slabše se počutiš.