Zavedanje je percepcija. Percepcija nečesa. Ko te življenje vozi levo in desno, ko skozi čas voziš slalom med enim znanjem in drugo izkušnjo, sčasoma dosežeš neko stopnjo zavedanja. Prihajaš do uvidov. Tisto, ko vprašaji postanejo klicaji. V trenutku, ko se nečesa zavedaš, lahko tja začneš polagati svojo pozornost. Usmeriš luč na tisti del sebe. Ne zavedaš pa se stvari, ki ne pridejo na tvoj radar pozornosti. Ker zate ne obstajajo, deluje kot da sploh ne obstajajo. Dejstvo pa je, da jim samo ne posvečaš nobene pozornosti. Vse, kar ni na tvoji «to-know« ali »to-do« listi, je v bistvu zavito v celofan skrivnostnosti.
Pogosto slišimo, da je življenje najboljši učitelj in da učna lekcija poteka vsak trenutek. 24/7. Uči te vedno, ko se spotakneš in ponovno vstaneš. Učiš se skozi lastne izkušnje, lekcije pa lahko dobivaš tudi skozi izkušnje drugih. Teorija. Znanje je v informacijski dobi praktično na vsakem koraku. Od največje brezplačne zakladnice informacij (interneta) si vedno le en klik stran. Izkušnje so tudi vedno na dosegu roke, vendar se je za pridobitev potrebno (malo bolj) potruditi. Potrebno je iti čez osebni proces. Bolje razumeti. Ko nekaj bolje razumeš, prideš do prelomnega trenutka, ki te (delno) spremeni. Sprememba.
Glede na to, da je razumevanje (vedno) omejeno na posameznika in zavisi od (lastne) percepcije in interpretacije, pa je težko iti mimo naslednjega občutka – da se istih stvari (v različnih obdobjih) zavedaš na različne načine. Stvari (sedaj) doživljaš drugače kot si jih prej. Tvoj unikatni DNK in način razmišljanja, tvoja življenjska zgodba in individualni interesi – vsi skupaj prispevajo k tvoji edinstvenosti. Ker dva človeka (nikoli) nimata istega izhodišča, tudi nimata istega zavedanja. Vsi ljudje v življenju plujemo po različnih valovih zavedanja, saj smo vsi na različnih stopnjah.
Zdi se, da je od zavedanja odvisno vse, kar se ti zgodi v življenju. Tudi stvari, ki se ne zgodijo, so posledica zavedanja. Ne pomeni (nujno), da ima oseba z manj zavedanja avtomatsko manj kvalitetno življenje. Lahko je (popolnoma) zadovoljna s tem, kar ima. Za zunanje oko je zadovoljna z »manj«, čeprav je njej to mogoče vse. Maksimum. Manj možnosti v življenju ne pomeni nujno manj (osebnega) zadovoljstva. Zadovoljstvo in zavedanje sta samo posredno povezana, saj zavedanje ni merilo za zadovoljstvo. Poznamo sposobne in razsvetljene ljudi z več zavedanja, ki delujejo nezadovoljno. Na ulici si verjetno že kdaj ujel tudi na videz psihično obubožane posameznike, katerih življenje zgleda kot bi jih povozil vlak, ampak če vprašaš njih, jim čisto nič ne manjka. Kaj je sedaj res, bog-si-ga-vedi.
Za zavedanje (in zaznavanje okolja) uporabljaš primarno svoja čutila, na katere je vezan fizični svet. 5 čutil, ki vsako posebej služi za določen spekter zavedanja. Imaš oči, da vidiš. Ušesa, da slišiš. Jezik, da lahko govoriš (besede) in okušaš (hrano in pijačo). Nos, da vohaš. Imaš pa tudi kožo (in prste), da lahko otipaš in zaznavaš ostre predmete, vročino ali mraz. Lahko se sveta zavedaš tudi skozi občutke, ki so vrata v zavedanje svojega notranjega sveta. Znanstveno je dokazano, da se ljudje zavedamo samo nekje 3 % stvari v življenju, ostalih 97 % predstavlja nezavedno. Velika večina stvari je torej izven polja našega zavedanja. To se tepe s popularnim občutkom, da se večine stvari zavedaš in da imaš vse v malem palcu.
Tvoje zavedanje je (verjetno) omejeno z razlogom. Zavedaš se vidnega sveta, čeprav ga vidiš skozi svoje leče. Delno se lahko zavedaš drugih ljudi, ker si v stiku z njimi. Skozi čutila se zavedaš svoje fizične dimenzije. Težko oz. blizu nemogoče pa se je zavedati ostalih svetov. Če seveda verjameš, da ti obstajajo. Če temu dodamo še teorijo, da se je vse, kar si želiš v fizičnem svetu, v drugih svetovih že zgodilo – rojstvo, smrt in vse vmes, pa to presega tvoje momentalno zavedanje. Verjetno se sliši noro – ker dejansko tudi je! Mogoče je zato boljše, da je naša stopnja zavedanja tam, kjer je.
Če bi se ljudje zavedali vsega, kar nismo zmožni razumeti, bi bili lahko nenehno zaskrbljeni, zmedeni ali prestrašeni. Po vsej verjetnosti nam nekdo ali nekaj dela medvedjo uslugo, da ostajamo v slepi ulici. Je boljše za naše zdravje, boljše za naš občutek kontrole in varnosti. Boljše za našo psiho. Na ta način se lahko usmerimo na svoj mikro košček sestavljanke, ki je razumljiva za naš um. Da obdržiš svoj notranji mir. Da si blažen, ker ne veš vsega.
Glava (tako ali tako) razume le stvari, ki imajo »smisel«. Stvari, ki izhajajo iz logičnega razmišljanja in leve možganske polovice. Vrata resnice, preko katerih potrjuješ svet za resničen ali neresničen. Kar ne moreš (racionalno) razumeti, (pač) ni resnično. Razmišljanje po logičnih tirnicah je primerno za vsakdanjo (upo)rabo. Kolektivni, globalni dogovori, po katerih deluje svet, so lahko sila efektivni in praktični. Ko greš v trgovino, za izdelek ali storitev plačaš z denarjem. Ko si v vlogi voznika na cesti, desni smernik vedno in povsod pomeni, da zavijaš desno. Svetovni dogovor.
Če ti je v življenju pomembna aktualizacija, je mogoče še najbolj pomemben del zavedanja tisti, ki vključuje tvoj potencial, sposobnosti in tvoje poslanstvo. Najvišji cilj človeka. Samouresničitev. Pa čeprav je tudi to zavedanje praktično samo kaplja v morju vsega, kar obstaja. Ampak mogoče je to čisto dovolj. Da se zavedaš (samo) tega, kar se lahko. Tudi, če si še bolj zagnan in dobro pomisliš, verjetno nikoli ne boš uresničil vseh svojih (zemeljskih) ambicij. Če v tem trenutku zavihaš rokave in slediš svojih sanjam, ima dan vedno le 24 ur. Tega se lahko zavedaš.
