V odločitvi je moč. O tem ni dvoma. Kakorkoli se odločiš, ti to prinese olajšanje ali obremenitev. V najboljšem primeru ti prinese spravo (s samim seboj) in notranji mir. Če čez čas prideš do zaključka, da si se odločil narobe, se mir spremeni v nemir, obžalovanje ali sprejetje. V najboljšem primeru sprejetje, da je bila pač samo ena od odločitev, ki je šla južno. Življenje je vedno skupek odločitev. Zanimivo, zakaj se potlej ljudje stresiramo zaradi vsake malenkosti posebej.
Mogoče, da ta ali ona odločitev nosi pomembnost v tvojem srcu. Sploh, če je ne jemlješ zlahka in ti stvari pridejo do živega Včasih se lahko zdi, da tvoj celoten obstoj visi na nitki. Da bo ena odločitev vplivala na vse ostale. Da bo spremenila cel tvoj svet. Odločitev je neke vrste odločnost, ki pride od znotraj. Točka, ko zaključiš z razmišljanjem in misli poženeš v akcijo. Ko udejanjiš to, kar govoriš.
Navada sprejemanja odločitev se sčasoma odraža kot trajni občutek odločnosti. Odločitve od človeka terjajo pogum. Pogum pa zahteva energijo oz. moč. Če nekdo hodi v fitnes in ima izjemno fizično telo, to pomeni, da se je oseba odločila za korenito preoblikovanje svojega telesa. Sprejela je odločitev. Obljubo, ki pride iz odločitve, pa je tudi držala. Odločitev in obljuba sta idealna mož in žena za uresničitev rezultatov.
Tista moč, ki očem običajno ni vidna, se kaže v obliki notranjih impulzov. Volja, želja in navdušenje so pomembni dodatki za vzdrževanje odločitve. Včasih se zgodi, da imaš obilje energije, ki pa jo ne uporabljaš. Sploh ne v produktivne namene. Ignoranca na celi črti. Tvoja neaktivirana energija preprosto spi. Kopiči se v možganih in telesu. Drugič te aktivnosti, ki od človeka zahtevajo maksimum energije, lahko spijejo do zadnjega. Občutek, ko ti iz telesa posrkajo zadnjo kapljico vode. Na koncu dneva si z energijo v rdečih številkah.
Počitek, zagnanost in optimizem pa ustvarjajo energijo. Tudi, ko te ujame brezvoljnost in slaba volja, ti pomaga občutek, da bivaš na sončni strani slabega vremena. Da ti mavrica visi nad glavo brez posebnega razloga. Dovolj nakopičene energije te bo sčasoma pripeljalo do akcije – sprejetje odločitve. Praktična izvedba ideje v obliki dela. Pride moment, ko si obupno zaželiš določene spremembe. Sploh, če se počutiš, da je tvoj vlak malenkost iztiril. Sploh, ko te trenutna situacija ne zadovoljuje več ali začne delovati proti tebi. Življenje ti takrat sporoča, da je čas, da se nekaj odločiš. Da narediš korak naprej. Ali nazaj. Lahko tudi levo ali desno. Samo da se premakneš iz mrtve točke. Dovolj je bilo premišljevanja. Čas je za akcijo. Včasih je več kot očitno, da odločitev krvavo potrebuješ. Kdo ne bi podpisal izboljšanja stanja?! Vprašanje je samo, ali si tega želiš dovolj močno.
Ampak vse, kar moraš (pa nočeš, niti si ne želiš), ni nujno lepo zapisano v tvojih občutkih. Nekaj, kar se sliši kot prisila, daje vtis neizogibnega in neprijetnega. Nujno zlo. Nimaš druge izbire. Ko je nekaj tuje, deluje naporno in neprivlačno. Zakaj bi naredil nekaj samo zato, da lahko narediš kljukico?! Ko nekaj moraš, boš potrošil ogromno energije, plačal pa boš v obliki odpora. Želja je čisto druga pesem. Druga glasbena zvrst. Se pa zdi, da ko te nekaj motivira, si v bistvu že čez polovico, da to tudi uresničiš. Sprejeti odločitev je takrat mala malica.
Če se sprejetje odločitve za nekatere sliši kot hoja po parku, lahko temu dodaš še poglavitni del. Sprejetje pravilne odločitve. Ali je vse, kar je posledica tehtnega premisleka, pravilno? Ali je nagla in nepremišljena odločitev nujno polomija na celo črti? Lahko, da na tehtnico postaviš vse pluse in minuse. Lahko narediš poglobljeno analizo. Identificiraš svoje močne točke, priložnosti, šibkosti in nevarnosti. Če imaš analitičen um, potlej je to zate prava pot. Lahko si upravičeno miren, da si do zaključka prišel premišljeno in po dolgotrajnem tuhtanju. Odločitev se tisti moment zdi pravilna.
Pametnjakoviči bodo vedno zagovarjali svojo pamet. Druga vrsta ljudi pa so tisti, ki skozi življenje jadrajo na krilih svojih čustev in občutkov. Sanjačem je bolj kot kalkulacija situacije in samih sebe pomembno to, kako se v momentu počutijo. Tisto, ko ima zadnjo besedo srce, ne glava. Konec koncev, ljudje smo tudi čustvena bitja. Radi prihajamo do uvidov in si povzročamo intelektualne užitke. Radi pa tudi mirno spimo, da je to, kar počnemo, usklajeno z našimi hotenji in čustvenimi poželenji. Zatorej je človeško, da se odločaš na podlagi čustvenih vzgibov.
Mogoče vsako situacijo najprej razumsko ovrednotiš, nato pa se vprašaš, kako se počutiš na podlagi sprejete odločitve. In ker čustev v resnici nikoli ne moreš pustiti pred vrati, igrajo le-ta ključno vlogo pri sklepanju odločitev. Svoja čustva (in to včasih čisto nevede) razgrneš na steno in jih razstaviš kot trofejo. Obesiš jih na veliki zvon, čeprav veš, da pod vtisom določenega čustva lahko dobiš popačeno sliko situacije. Ne bi smelo biti presenečenje, da sta glava in srce običajno usklajena tako kot noč in dan.
