Me poznaš

OGLAS

Le kako lahko trdiš, da me poznaš, ko pa se še jaz ne poznam. Ali sem res to jaz, kar sem ali sem le skupek pričakovanj zunanjega sveta? Kaj je tisto kar ti daje poznavanje mene? Morda vse te etikete, ki smo jih ustvarili skozi zgodovino človeštva?

Ti morda etikete naslova, imena ali to kolikokrat me srečaš, pove kdo sem? To ti je dovolj, da lahko trdiš, da me poznaš? In če nisem po tvojih merilih? Če sijem v drugačnosti, kakor me ti označuješ? To je torej zate čudaštvo?

Dovoli, da se ti predstavim. Vsaj delček mozaika.

OGLAS

Sem večplastna osebnost. Saj si že slišal/a za »čebulni proces«? Ko skozi lupljenje spoznaš novo lupino in za vsako je nova, čvrstejša, lepša. No, seveda je lahko tudi nezdrava, gnila, čeprav je bila povrhnjica videti čudovita. Imaš prav, moja bit je trenutno gnila. Zaradi dovoljenja, se prepustiti umazanemu toku kolektivnega prepričanja in Egu, da postanem večplastnost večplastnega v nevednosti izgubljenega. Vsa znanja, učenja, šole življenja, informacije so izpuhtele skozi milje poti in se izgubile v ničvrednost, v ničevo pomoč.

Trosim ti kopico informacij … Ali me res poznaš? Katero etiketo si tokrat zaslužim? Katero plast čebule ti je uspelo prepoznati? Prepletenost vseh osebnosti v barviti paleti mavrice ali divjem plesu razburkanih valov, ki se lovijo, da ujamejo mir razsodnega razmišljanja, brez da pokonča pravo bit. Tisto osebnost, ki je JAZ in ne tisto, kar se pričakuje od mene ali tisto kar postajam, ko me nosi skozi neznane tokove.

Pusti mi, da sem jaz JAZ, kot ti jaz pustim biti TI.
Pusti mi biti otrok po srcu … vesela, razigrana, svobodna, navdušena, v pozitivnem pričakovanju, pozitivna, …
Pusti mi biti starš … topla, prijazna, pripravljena prisluhniti, pomagati, ponuditi roko, ramo, te potolažiti, spodbuditi, te dvigniti, …
Pusti mi biti brat ali sestra … deliti s tabo skrivnosti, se smejati, veseliti druženj, …
Pusti mi biti hči, tvoj otrok … verjemi, da te imam rada in dovoli mi, da te objamem, sprejmi moj objem, dovoli mi, da se veselim tvojega obiska, tvoje družbe, prisotnosti, sprejmi me v svojo družino, podari mi vsaj trenutek občutka, da pripadam v tvojo družino, da sem tvoj otrok, …
Pusti mi biti iskren/a prijatelj/ica … prijatelji so tako družina, ki jo sam izbereš … jaz sem tebi iskren/a prijatelj/ica, ti predana, prisluhnem, svetujem, te objamem, presenetim, obdarim, ponudim roko v pomoč, nastavim ramo, ti brišem solze, … Pusti mi biti iskren/a prijatelj/ica in bodi tudi ti meni iskren/a prijatelj/ica.
Dovoli mi, da se združim v eno samo in čisto osebnost. Dovoli mi biti jaz.

Ne rani me več z bodalom ignorance, hladu. Ne potiskaj me proti breznu živega peska, ki reže, razžira vsako poro in pojema dih. Ne sodi mi v večnost življenja, predno uvidiš jasnost slike. Odvrzi svoj lažni film zavajanja, ki te vodi po poti sovraštva, prezira, jeze, … vsega kar me boli, a tudi tebe spreminja … V kaj? V večplastno osebnost, ki tudi ni ti. Ti si ti, kot sem jaz jaz in si jaz, kot mi vsi, saj smo vsi eno. Smo le ljudje.

In ja, izgubljam moč, moč biti ljubeča osebnost (in počasi me razjeda dvom ali sem res to jaz). »Baterija« se prazni skozi rezanje brazde truda.
Hvala ti. Hvala ti za vse in pravzaprav za nič. In oprosti mi, da … živim.

Z Ljubeznijo v Srca ♥
Natka