En od sedmih aspektov Celovitosti, ki jih na delavnici »Od Ranljivosti do Iskrivosti« v drugi polovici juniju predstavljam, je tudi izjemno močna polarna igra Ranljivosti, ki poteka med sklopom misli o tem, da »nismo dovolj dobri« na eni strani ter protipolom, h kateremu nato težimo in slonimo »iskanje popolnosti«.
Zamišljate si na eni strani gugalnice močno idejo o tem, da nismo dobri na drugi pa idejo o popolnosti. To polarnost nato zaokrožite v nenehno delovanje, ki mu diktirata kontrola ter vzpostavljanje zone udobja. Da bo vse še bolj zanimivo si zamislite, da tako občutek, da nismo dovolj dobri kot iskanje rešitve v popolnosti delovanja poganja generator, ki sloni na neizraženem bolečinskem jedru. To je skupek energij, ki se nadgrajuje vse od trenutka spočetja in nosi v sebi energetski zapis našega delovanja ter vseh naših prednikov. Gre za mini atomsko bombo, ki jo nosimo v sebi in na vsake toliko eksplodira in nas spravi v položaj brez kontrole. Takrat se gugalnica v polne mahu zaziba in če se na eni strani občutek, da nismo dovolj dobri poglobi, se na drugi potreba po tem, da s svojim delovanjem iščemo rešitev v iluziji popolnosti intenzivira. Tako reagiramo navadno na aktivirano bolečinsko jedro z mislijo, da nismo dovolj dobri, ki nas vodi v iskanje svetega grala izven sebe: Samo še 5 kilogramov manj, ali pa samo še hiško porihtam in travo pokosim pa v službi končam projekt in vse bo vsa za trenutek pod kontrolo.
Ko sem jih imela še 25 in sem bila še zelo pri ego močeh, mi ta izjemno naporna igra ni bila težava in s polno vero v to, da se v popolnosti skriva sreča, sem iskala vse načine kako hraniti podobo popolnosti. Državna prvakinja, pokalna prvakinja, državna reprezentantka, predsednica projekta Gazel, mlaga vodja oddelja za tržne komunikacije v drugi največji medijski hiši, popolna hči, popolna partnerica, prijetna sogovornica, ki je empatično ter intuitivno zaznavala potrebe drugih in jih zadovoljila še preden so trenili,….Ah……
Danes, ko mi je iz pozicije opazovalke Živjenja ta dinamika postala jasna, se le še nasmehnem svoje Umu, ko me oplazi misel, da bom rešila bolečino s tem, ko bom odtekla novih 10 km. V teku ni nič narobe in tudi v zdraven načinu prehranjevanja. Vprašati pa se je vredno Zakaj? Zakaj tečem? Zato, ker želim uiti tesnobi, ki se me potiho polašča ali zato, ker si želim nadihati svežega zraka, napiti prane, opazovati svoje telo kako se odpira in igra z Življenjem izven zone udobja. Zdrava hrana Čemu? Da posušim svoje telo, ga kontroliram in v tem najdem vsaj kaček občutka, da je moje življenje obvladano? Čeprav pod površjem tli cel ogenj? Ali zdrava hrana, ker so se moje vibracije tako zvišale, da je kmalu ne bom več potrebovala in mi s tem presegam idejo o tem, da sem omejena na fizično?
Predstavljamo si torej, da se igra »nisem dovolj dober« in »s popolnostjo bom ta občutek razrešil« nenehno odvija. Gre za skop misli in čustev, ki jih vzpodbuja iluzija o tem, da moramo karkoli storiti za svojo popolnost in da je popolnost stvar projekcije naših dejanj, misli in čustev. Kar ne drži. Če zmoremo preseči potrebo po identifikaciji s čimerkoli ali komurkoli izven nas in v nas, se zgodi izjemna širina. Polje popolne ekspanzije, ki se nikoli ne sprašuje ali je popolna, ali je dovolj dobra, ali je in ali ni. Svobodno JE in iz te točke svobodno ustvarja. A kako do te točke?
Ranljivost- odprtost do vsega kar nam življenje prinese (predvsem pa pripravljenost na avtentično soočenje z bolečinskim jedrom) je vsekakor izjemen ključ, ki se mi izkaže kot fantastičen kanal do preseganja iluzije-maye. Ja četudi sem ob tem morala spremljati v smrti meni tri primarne odrasle, ki so mi predstavljali ta zunanji temelj varnosti, identifikacijo, referenčno točko bivanja na Zemlji. Ko so se potopili v abis Enosti, sem se začela soočati tako z najglobljimi deli resničnosti kot tistimi, ki bi jim najraje ušla. Ugotovila pa sem, da mi je prav odprtost na vse kar se mi dogajalo ponudilo uvid v to izjemno globino bivanja, ki povsem presega materialne forme, misli, čustva in občutke. Ko se znajdeš tako visoko nad oblaki ali tako goboko v objemu matere narave, se zdi vračanje v kaotičen svet poseben izziv. Oplemeniten, prerojen, zavit v ljubezen Enosti, odprtega srca, ki ljubi tudi, če fizično subjetka ni več ob meni, se vračaš v Trenutek. Stojiš trdno z nogami na tleh, pretočne glave in polno ranljivega srca.
Moja pot je bila izguba kontrole, izguba vsega znanega, popolni razkroj zone udobja. Zanimivo je opazovati kako si želi en del mene še kar ustvariti novi dom pa novo družino pa krog prijateljev pa…..novo iluzijo, da je radost izven mene. Nič ni narobe v srčnih odkritih odnosih in ljubeče predajanju drugemu. V tem je v resnici eno najlepših izkušenj človeštva in forme, ki smo si jo začasno nadeli. A na tej točki, ko VEM se mi zdi vredno podati v odnose iz polja popolne izbire, iz zavedanja o popolnosti biti sebe in ne iz želje po tem, da ustvarim novi varni peskovnik, ki ga bom morala nato do konca svojih dni kot levinja varovati. Utrujena sem tega krča in napora, da obdržim iluzijo nedotaknjeno. Vem, da mi prepuščanje v popolno neznano prinaša energetske izzive, a sočasno nove informacije, ki vam jih bom srčno delila. Gre za avtentične izkušnje, ki jih doživljam na svoji koži in avtentični aspekt duhovnosti, ki izhaja iz izkušnej mojega ega, srca, uma in tiste kvalitete, ki vse to presega. Življenje v meni se giblje, enkrat krči drugih pretočno teče, a kvaliteta, ki vse to opazuje me navdaja z občutkom večne miline.
Tako draga gugalnica rada te imam. Veliko me učiš in izjemno polno bivanje si mi ustvarila. Skupaj sva se sprehajali po izjemnih svetovih in veliko okusili. Pomagala si mi pretegniti svoje fizične sposobnosti vse do zvezd in mi dala priložnost, da sem se naposled odločila okusiti kaj ti nisi. Ekstaza zavedanja, ki ga prinese lahko le Rojstvo Avtentičnega sebe.
Z Milino, Sarabraj
