V življenju vsi poznamo trenutke, ko nas stvari presenetijo do te mere, da smo šokirani, ko obstanemo in začutimo, da nas je vrglo iz ustaljenih tirnic in zdi se nam, da tovrstnega dogajanja vsaj v vsakdanji zavesti nismo mogli predvideti.
Takšne trenutke nekateri težje drugi lažje sprejemamo, odvisno od tega, na katerem življenjskem področju se nam pripetijo, in od tega, kako odprti nasploh smo za korenite spremembe. Jih pozdravljamo ali jih čutimo kot nevaren vdor tujih vsebin? Se veselimo novih možnosti ali se trmasto upiramo in želimo zadržati obstoječe?
Tovrstna presenečenja in pretrese v psihološki astrologiji predstavlja planet Uran, ki sicer vlada znamenju Vodnarja. Tega velikana, ki v astrologiji spada med transpersonalne planete, povezujemo z velikimi kolektivnimi gibanji napredka, revolucij in preobratov pa tudi izjemnih znanstvenih dosežkov.
Napredek v znanosti, obdobje razsvetljenstva, revolucije, ki so prinesle novo družbeno zavest, Franklinovi poskusi z letečim zmajem in odkritje strelovoda – Urana nemalokrat občutimo, kot da nas je zadela strela! – sovpadajo z odkritjem sedmega planeta od Sonca, Urana, katerega odkritje je leta 1781 razkril Sir William Herschel. Uran, simbol dobe luči, je bil odkrit v dobi razsvetljenstva, ko so intelektualci 18. stoletja začeli zagovarjati moč razuma, da bi s tem spodbudili spremembe in napredek v družbi in znanju.
Urana so na nebu opazili že prej, vendar so ga večinoma zamenjevali z zvezdo. Po nekaj polemikah so novo odkriti planet poimenovali na ‘stari način’, kot so že prej odkriti planeti nosili imena po starih bogovih. Novi planet je sklenil rod – kot je v mitologiji Saturn Jupitrov oče, je Uran Saturnov. Naslednja linija je bila sklenjena, v astrološko zavest je stopil rod deda, očeta in sina, ki se vsak na svoj način borijo za obstanek in nadaljevanje lastnega kraljestva. Tovrsten boj lahko opazujemo tako v kolektivni zavesti, v velikih premikih, ki zajamejo družbo kot tako, ko prihaja do preobratov v družbenem redu, kot v naših individualnih usodah.
Kaj pravzaprav prinaša Uran v naša življenja? Kdo ali kaj sploh je Uran?
MITOLOGIJA – URAN SE PREDSTAVI
Za razumevanje psihološke dinamike bogov, ki nastopajo v astrološki karti, nam v psihološki astrologiji služi mitologija. Grško mitologijo in genezo bogov poznamo predvsem iz Homerjeve Iliade in Odiseje ter Heziodove Teogonije, napisane okoli 8. st. pr.n.št., ki predstavlja najstarejši poskus grške mitske klasifikacije pa tudi poskus razlage nastanka sveta. Če sledimo pouku Hezioda, izvemo, da je bil na svetu sprva Kaos, iz katerega se je med drugim porodila Gea, zemlja, ki je rodila Urana, zvezdnato nebo, in ga naredila sebi enakega. Uran in Gea sta predhodnika večine grških bogov – ob tem velja pripomniti, da je pojmovanje neba in zemlje kot prvobitnih bogov skupno vsem indoevropskim ljudstvom. Uran, zvezdno nebo, v Grčiji ni imel nobenega kulta niti ga niso upodabljali, šlo je torej za božanstvo, ki ni antropomorfno, se pravi, da ni podobno človeku, in tu se že razkriva ena od bistvenih njegovih simbolik.
Gea se je združila s svojim sinom Uranom in sprva so iz njune zveze izšli Titani in Kiklopi. Uran se je ob svojih potomcih zgrozil in jih takoj po rojstvu zapiral v globino zemlje. Vsako noč je legal na Geo, jo pravzaprav posiljeval, nato pa zavračal in uničeval otroke, ki so se rojevali iz te združitve. Gea se je nazadnje domislila maščevanja in ga izvedla skupaj s sinom Kronosom (Saturnom v rimski mitologiji), ki je očetu, Uranu, odrezal genitalije, ga torej kastriral, ostanke pa vrgel v morje. Iz pene, ki je nastala ob padcu, se je rodila Afrodita (Venera), iz kapelj krvi pa so med drugim nastale Furije. Uran torej predstavlja nekakšen tiranski princip, ki ne ceni lastnih stvaritev, iz prestola pa ga nato na silo vrže lastni potomec – ki bo kasneje tudi sam doživel podobno usodo. Sledimo torej liniji menjave vladavin, ko eno načelo, ki postane preveč tiransko, zamenja drugo. In ravno tu se skriva bistvena dinamika planeta Urana.
URAN – USODA, KI DRAMI
Za Urana v psihološki astrologiji pravimo, da je transpersonalni, kolektivni planet. To pomeni, da njegovo delovanje zadeva velike, kolektivne, družbene cikle, vendar pa vsekakor posega tudi v naše individualne usode. Kot pri vseh transpersonalnih planetih – poleg Urana sta to še Neptun in Pluton – njegovo delovanje pomeni stik z nečim, kar presega naše osebno dojemanje, načrte in poti in nas zato odpira širši, celo presežni usodi. To so tisti trenutki, ko rečemo “življenje ima z menoj neki širši načrt, ki ga sedaj še ne razumem”. Lahko so to trenutki, ko začutimo, da smo ujeti v neki večji okvir, ki deluje mimo naše volje, glede na svojo splošno naravnanost pa to lahko razumemo kot vdor kaosa ali pa začutimo klic duhovnega sveta, večjega, širšega razumevanja.
In ravno z razumevanjem in uvidom imamo opravka pri Uranu. Uran kot bog neba in v mitologiji pravi brezobzirnež do boginje zemlje Gee, ki jo je redno posiljeval, zato da se je plodil, je tisti trenutek naše zavesti, ki kot orel z nebes gleda na Zemljo in na naša vsakdanja življenja ter potrebe. Urana ne zanimajo naše zemeljske omejitve – on je vladar jasnega uvida, božanske resnice, ki bo zarezala v naše male, malenkostne zemeljske potrebe. Urana ne zanima, ali Zemlja trpi, kolikor on izpolnjuje svojo vizijo kreacije – in kreirati želi popolne stvaritve. Svoje otroke – svojo kreacijo zavrže, ker preprosto ni takšna, kot si jo je on v svoji viziji predstavljal. To je pomemben trenutek, ki ga je marsikdo od nas že doživel – v trenutku, ko smo se soočili z nečim, kar smo ustvarili, ko je naša genialna ideja ali preblisk dobil zemeljsko upodobitev in smo videli, da stvaritev ni tako popolna, kot smo si jo zamišljali. To je nekakšen klic k sprejemanju naše človeškosti, naše zemeljskosti, da smo sposobni nositi idejo, a hkrati razumeti, da ko jo bomo izoblikovali, notranje vizije najbrž nikoli ne bo do potankosti uresničila. In varovati se je treba tega našega ‘notranjega tirana’, hlepenja po idealu, da ne bo popolnoma poteptal in skrušil naših zemeljskih naporov.
Uran je vizija, je uvid v neskončne možnosti in ideal, vendar pa hkrati ne prenese, da smo na zemlji nepopolni, da ideali v realnem svetu srečajo zemeljske omejitve. Tako tudi težko sprejme čisto praktične, vsakodnevne meje, da nas kaj boli, da naše telo vsega ne prenese, da imamo čustvene in biološke potrebe. Uran je tisti v nas, ki se ne more sprijazniti, da smo samo ljudje, da smo narejeni iz blata, krvi, potu. Za Urana je stvaritev lahko le čista, popolna vizija, ki pa na Zemlji ne more biti docela realizirana. Zato Urana doživljamo kot krutega, kajti ne meni se za naše zemeljske okvire in lahko na zelo hiter in sunkovit način opravi z njimi, jih raztrešči ter nas pusti pretresene, v bolečini in šoku, čeprav hkrati slutimo, da smo s tem storili korak naprej k višjemu zavedanju in se premaknili naprej v razvoju.
CENA ZA RAZVOJ – MIT O PROMETEJU
Urana ne moremo razlagati brez mita o Prometeju, ki je bogovom ukradel ogenj in ga podaril ljudem ter s tem predstavlja razvoj človeka, njegov korak proti civilizaciji, razvoj kulture, napredek, dvig iz teme, iz zgolj nagonskega življenja, korak k luči in uvidu. Mit o Prometeju nam prikazuje, kakšno ceno moramo ljudje plačati za tovrsten napredek, ki se večinoma ne ozira na naše zemeljske, vsakdanje potrebe.
Prometej je bil eden od Titanov, ki je z Olimpa ukradel ogenj in ga prinesel ljudem. Za to je plačal strašno ceno – obsojen je bil na to, da so ga priklenili na skalo, kjer mu je orel vsak dan izkljuval jetra, ki so mu vsako noč zrasla nazaj, situacija se je nato ponavljala iz dneva v dan, dokler njegovega trpljenja ni nase prevzel Kiron. Atenci so v Prometeju videli dobrotnika človeštva, očeta znanosti in umetnosti, in so mu v Akademiji postavili oltar.
Mit o Prometeju govori o božanski iskri, ki se prižge v ljudeh, o viziji, ki se utelesi na zemlji, o uvidu, ki ga lahko živimo, ki ga moramo udejanjati v stvarnosti, ki ne sme ostati le breztelesna ideja.
Uran je božanski navdih, uvid v širšo sliko, holistično, kozmično resnico, Prometej pa je tisti, ki to prinese ljudem in s tem spodbudi razvoj človeške kulture. In oboje smo mi sami. In kot Prometej za spoznanje resnice, za razvoj in napredek plačujemo visoko ceno. Naše instinktivne potrebe, naša telesa, naši vzorci delovanja, ki nam dajejo neko varnost in stabilnost, so pod hudim pretresom, ko nastopi sila napredovanja za vsako ceno in nas začne brezobzirno trgati iz znanih načinov delovanja, se ne ozira na čustveno realnost, na biološke omejitve in potrebe. Uvid in spoznanje višje resnice terja svoj davek – dobro vemo, da so brezosebne ideje, veliki ideali nemalokrat popolnoma poteptali, uničevali in izjemno kruto ravnali s človeškimi življenji. Koliko ljudi je umrlo za velike ideje! In v svojem zasledovanju ideala je Uran v marsičem nasproten človeški naravi, do katere je lahko kruto brezobziren in ravno takšno kruto kazen je moral služiti Prometej za ceno znanja in revolucije, ki ju je prinesel človeštvu. V takšno agonijo nas lahko spravi delovanje Urana – cena napredka, novega spoznanja, ki v širši perspektivi naše življenje vsekakor potisne naprej, ki nam nudi uvid v večje resnice, je velika, kot je pri revolucijah tekla kri v imenu idealnih, vzvišenih vrednot, kot je napredek znanosti prinesel brezobzirno ravnanje z materjo naravo.
DELOVANJE URANA V NAŠIH INDIVIDUALNIH USODAH
Uran v naša življenja torej posega na dva poglavitna načina – eden je nastop njegove velikokrat nasilne brezosebne ideje, ko osebni ego in zavest prisili, da se vpenja v širšo sliko, v ‘nebeški’ ideal, ki nima kaj dosti posluha za zemeljsko resničnost. To dejansko lahko občutimo kot nenaden uvid, kot nekakšno ‘mini razsvetljenje’, vendar pa tudi v obliki travmatičnih dogodkov, srečanj, tudi izgub, ki so praviloma nenadno – spomnimo se strele z neba. Delovanje velikokrat doživimo kot nasilno in šokantno, veliko pa je odvisno, na kateri ravni Uran deluje, se pravi, na katerega od planetov – akterjev naše psihe.
Nekateri njegovo delovanje lažje sprejmejo – denimo Merkur, ki lahko pozdravi nenaden uvid in nove ideje, medtem ko bo bržkone najbolj trpela Luna, ki predstavlja naše emocionalno, instinktivno in tudi telesno življenje ter bo uranski udarec najtežje sprejela. Uran nas torej na neki način ‘posili’ z idejo, z nebeškim redom, s kozmično predstavo, ki zajema globalno sliko, kateri se mora običajna človeška eksistenca, vsakdanje življenje podrediti. Uran predstavlja nekakšno tiranijo duha nad telesom, nad biologijo, prevlado idej nad občutenji in instinkti, gre za raven delovanja idealov, ki niso nikoli zadovoljni z realno, zemeljsko kreacijo, kot Uran ni bil zadovoljen s svojimi otroki in je tudi nad njimi zganjal nasilje.
Drugi moment Uranovega nastopa je preobrat, nenadna prekinitev obstoječega cikla in reda ter nastop novega vladarja. Gre za trenutek nasilnega dedovanja prestola, upor s strani lastnega sina, ko je Kronos očeta Urana kastriral in preprečil nadaljnje nasilje nad Geo in njenimi potomci. Uran je imel zelo trdno postavljen sistem – do upora enega od sinov. Zato na neki način mit o Uranu v sebi razkriva dvojnost, če ne paradoks – predstavlja večni, kozmični red, hkrati pa v sebi že nosi uzurpacijo tega reda, ko se lastna kreacija (sin) upre stvarniku (očetu). To je torej mit o nastopu novega reda, o prekinitvi s starim, o nastopu nove dobe, ki pa se zgodi velikokrat nasilno, ki velikokrat ne vzame v obzir zmožnosti in potreb človeške psihe, zato takšen napredek prinese sunek, šok, ki pretrese same temelje bivanja.
Zato je Uran povezan z revolucijo, hkrati pa je neizprosno dogmatičen in fiksen v svojem razumevanju univerzalne resnice. Navsezadnje so bile takšne tudi revolucije same. Uranovska usoda nas torej sili, da dvignemo pogled izza svojih osnovnih človeških potreb, da se podredimo širši sliki in sprejmemo strah in trepet, ki ga v našo zemeljsko eksistenco prinaša tovrstni udarec usode. Uran naš zavestni ego lahko odpira genialnim, idealnim prebliskom in možnostim, vendar za ceno varnosti, ukoreninjenosti, pomirjenosti, ki so osnovne duševne človeške potrebe.
URAN IN MI
Koliko takšnega uranskega momenta se skriva v nas samih?
V kolikšni meri smo zlasti do samih sebe in do svojih človeških omejitev nasilni in kruti?
Zdi se, da sodobna civilizacija to v veliki meri pozdravlja, ko človeku nalaga moralo, da se ne sme ustaviti, da mora stalno dohitevati napredek in razvoj, tako na kolektivni kot osebni ravni, kdor pa si želi oddahniti in spočiti, pa je hitro označen za šibkega in nesposobnega. Slediti svojemu tempu, svojim telesnim in čustvenim omejitvam velja za nekakšno ‘mehkužnost’ ali celo lenobo, ko smo ljudje vedno manj usklajeni z naravnimi ritmi in vedno bolj hlastamo za nekim idealnim, urejenim življenjem, ki dokaj na hitro opravi z biološkimi, instinktivnimi in čustvenimi potrebami ter nam tiransko nalaga neusmiljene urnike, gonjo po idealnem razporedu časa, idealnem poklicu, razvoju in nazadnje idealnem telesu.
Koliko uranski smo do sebe?
Kje smo kruti in neizprosni ter z idejo posilimo lastne potrebe, ki nam narekujejo nekaj drugega?
Napredek in razvoj sposobnosti seveda pozdravljamo, vendar prihaja čas, ko bo sposobnost pomenila tudi prepoznati svoje človeške omejitve in ravnati v skladu z njimi, ko bo človek morda najbolj podprl lasten razvoj in napredovanje takrat, ko bo sposoben prisluhniti zemeljskim ritmom lastnega telesa in čustev ter s tem ustvariti varno postojanko za pomiritev prenapetega duha.
Avtor: Neda Baćić
www.karmaplus.net
