Nekoč je Khidr, Mojzesov učitelj, človeštvo posvaril pred bližajočo se nevarnostjo. Nekega dne, je dejal, bodo vse vode, ki ne bodo nekje posebej shranjene, izginile. Za njimi bodo prišle nove, drugačne vode, ki bodo ljudi pognale v norost.
Le en mož je razbral pomen tega nasveta. Zbiral je vodo in se napotil do varnega mesta, kjer jo je shranil, in čakal vse do dne, ko se je začela preostala voda spreminjati.
Na napovedani dan so reke prenehale teči, vodnjaki so se izsušili, in mož, ki je poslušal nasvet, se je, potem ko je to videl, umaknil v svoje zatočišče in pil shranjeno vodo.
Ko je iz svojega zavetja zagledal, da so slapovi zopet začeli padati, se je spustil med druge ljudi. Videl je, da so vsi razmišljali in govorili povsem drugače kot pred tem, vendar se niso spominjali, kaj se je zgodilo, niti niso bili na to opozorjeni. Ko se je poskušal z njimi pogovarjati, so mislili, da je nor ter se do njega vedli bodisi sovražno bodisi s pomilovanjem, nihče pa ga ni razumel.
Najprej ni pil nove vode, temveč se je vsak dan vračal v svoje skrivališče in gasil žejo s svojo vodo. Naposled pa se je odločil, da bo pil novo vodo, ker ni mogel prenesti samote, v katero sta ga pahnila njegov način življenja in razmišljanja, ki sta se razlikovala od vseh drugih. Pil je novo vodo in postal tak kakor drugi. Nato je popolnoma pozabil na svoje zaloge vode in ljudje so začeli nanj gledati kot na norca, ki je čudežno prišel k zdravi pameti.
