Prevzemanje odgovornosti za čustva drugih

A kaj malokrat ljudje pomislimo, da v bistvu rešujemo čustva drugih ljudi. Pa veste, da se tega ne da?

Vsak človek je namreč skupek življenjske energije, ki je samostojna enota življenja, ki hodi popolnoma samostojno po svojem svetu in vse kar se v njegovem notrajnem svetu odvija, je sad njegove psihe in njegovih čustev. Nemogoče je pogledati v njih in začeti reševati ta labirint skozi svoje lastne predstave, kajti ko začnemo, se to zgodi z enim razlogom, z enim samim razlogom. Da bi na takšen ali drugačen ponudili način delovanja, kot je naš lasten, kajti če tudi naš sogovornik razume za kaj se gre, je nemogoče naš lasten način v popolnosti aplicirati na njegovem mišljenju.

Vsak človek je samostojen in njegov način razmišljanja je popolnoma njegov. Nihče drug mu ne more povedati, kako naj razmišlja, kako naj čustvuje, da bo prav za njega. To lahko odkrije sam, tega nihče ne ve, to ve le njegovo lastno bistvo, tisto, ki gori znotraj njega in ga usmerja v življenju, kajti, če človek prevzame načine razmišljanja drugih…

Ko človek prevzame način razmišljanja drugih ljudi, je v težavah, kajti kaj hitro se lahko zgodi, da začne zanikati svojo lastno pot in svoje lastno življenje. Stvari začne posnemovati po drugih, svoje lastne načine pa začne tlačiti…

Na svetu nismo, da posnemamo druge, niti ne zato, da druge silimo, da posnemajo nas. Tu smo zato, da v popolnosti izrazimo svojo kreativnost in jo uporabimo za najavtentičnejši izraz kar je možno, s katerim bomo lahko podprli druge, da naj se izrazijo na najboljši način, ki je primeren za njih.

A ni vse primerno za njih. Za njih je najprimerneje to, kar želi izraziti njihovo bitje, ne neki navedki in besede ter misli ljudi, ki jim želijo pomagati, da bi se naj naučili živeti. Kako torej vzgajati?

Ko vzgajamo kogarkoli, je zelo dobro, da s popolno spoštljivostjo vstopimo v njegov notranji svet, svet čustev in misli, ter da jim dovolimo, da se izrazijo na popolnoma takšen način, kot si to želi njihovo bitje. Brez vodenja, brez namigovanja, brez smernic. Dobro je samo, da smo tam. Da jih s svojo prisotnostjo oblivamo in dovolimo, da sam sprevidi, kaj je najbolje za njega.

Nihče se namreč še ni nič naučil iz tega, kar je povedal nekdo drug, razen, če je v njegovih besedah našel nek pomen za sebe. A ne kar nekega. Pomen, ki se ga ne da izgovoriti z besedami, pomen, ki leži onstran besed.

In kako do njega? Naše bitje ni le naše telo, ni le naša čustva ali misli. Naše bitje je sestavljeno iz mnogo globlje resnice, ki seva iz njegovih globin in nagovarja tiste, ki jo želijo slišati.

Ko je človek v težavah je prav ta tišina, ki zeva iz te globoke resnice tista, ki jo potrebuje, da jo sliši, kajti le-ta mu bo omogočila, da se še globlje poglobi v svojo lastno notranjo tišino in iz nje izbrska pravi odgovor zase. A to se ne zgodi po poti uma. Ne, to se zgodi po poti bitja. Skozi komunikacijo, ki je čutom, čutenju in razmišljanju nerazumljiva. To komunikacijo zna razvozlati le naše bitje.

To je komunikacija intuicije, tistih subtilnih silnic, ki prežemajo naše bitje, ki vedo vse o našem bitju in našem življenju. Tudi prihodnost poznajo, pa preteklost tudi. In če prisluhnemo tej subtilni govorici telesa, se lahko prikaže vsakemu od nas, ne le tistim, ki so vešči v njenem razumevanju. Vidimo jo lahko z notranjim očesom, čutimo z notranjim čutom, slišimo z notranjimi ušesi, tipamo z notranjimi tipali.