Tokratni prazniki so zame dejansko umik. Umik od poplave vseh informacij, ki so me zadnje čase že pošteno načenjale. Predvsem dogodki zadnjih nekaj mesecev, ko se ponovno soočam s vprašanjem: »Kdo sploh sem jaz? In »Kaj si resnično želim v življenju?« Predvsem zadnje vprašanje me skrbi, ker se ob iskanju odgovora ne počutim dobro. Pravzaprav začutim v prsnem košu tisti znan občutek, ki ti dvigne pulz in bi mu najraje pobegnil – »strah«. Odgovor pravzaprav že nekaj časa, tam zadaj v meni, tiho in hkrati vedno glasneje kriči: »Ne vem!« Hkrati pa se očitno vmešavata um in ego, ki pa želita biti pametna in mi z različnimi argumenti dokazujeta nasprotno.
Občutek imam, da razpadam in da razpada moje življenje. Vse kar sem zadnja leta gradila, se očitno počasi ruši. V bistvu me to ne žalosti, me pa vznemirja in utruja. Utruja me predvsem zaradi tega, ker bi rada počivala. V življenju sem zelo veliko dosegla. Ko se ozrem nazaj, ogromno. Pa vendar se nikjer ne vidi. Prav tako vem, da ne bom odnehala. Da bom gradila dalje. Se pa resno sprašujem ali sem se vsa ta leta skrivala za tem, kdo želim biti in kaj je prav, da sem, ker to kar sem bila nisem želela biti? Pravzaprav sem v teh dneh kar precej zmedena, zato je ta umik zame kot zdravilo.
Današnja informacijska doba je s sabo prinesla kar lep kupček informacij, ki jih je toliko, da če dejansko nimaš natančno določenih ciljev življenju, se lahko v vsem tem popolnoma izgubiš in na koncu več res ne veš, kdo pravzaprav si in kaj je v življenju še sploh »prav«. Na tem mestu se krasno ponuja odgovor: »Vse je prav« (ki pa mene ne zadovoljuje, ampak diši po potuhi). Nekako vsi izhajamo iz svoje notranjosti in tisto, kar sinhronizira z nami, delimo tudi v svet. In ker je sosedov travnik vedno bolj cvetoč, mi želimo vonjati in se sprehajati po travnikih drugih. Če nam dovolijo, trgamo tudi njihovo cvetje, seveda za tako ali drugačno plačilo. In če je teh travnikov veliko, potem več ne vemo, kateri je lepši in katero cvetje v bistvu si sploh želimo. Hkrati pa doma pozabimo negovati svoj travnik, ki je poln plevela.
Občutek imam, da sem natrgala preveč cvetja, da je moja »vaza« polna in da več ne vem, katero cvetje je zgnilo in katero še cveti.
Vem, kaj si želim. Vem kaj hočem, le preveč ovir je na moji poti. Preveč razpršena je bila moja energija navzven in moje notranje bitje me želi nazaj, da mi pokaže, kdo sva midva. Um v tem trenutku že nagaja in ker ga že bolj poznam vem, da je to moj kompas v kateri smeri moram, da pridem na cilj. Moj cilj tokrat je: »Odvreči vse, kar ni moje.«
