PREMIŠLJEVANJA O KONČNOSTI
Mnogi med vami ste že doživeli, kaj pomeni dokončno in nepovratno izgubiti ljubljeno osebo. Smrt je nekaj, kar je med mnogimi nami še vedno nekako ovito v tančico stigme, o tem se ne govori ravno na glas, žalost in bolečina svojcev od izgubi drage jim osebe je močna in srce parajoča, a kot vemo, gre življenje naprej.
Zadnje tedne se malce bolj poglabljam v izgubo in smrt kot zadnjo postajo življenja. Mi je rekla ena stranka pred kratkim: »smrt je del življenja« pa sem ostala nekaj hipov zaprepadena nad enostavnostjo tega dejstva. Moram priznati, da osebno še nisem doživela močne čustvene izgube bližnjih mojih, ki jih imam zelo rada in se zavedam, da sem zaradi tega zaenkrat zelo blagoslovljena. Možnost, da kdo od mojih odide čez mavrico ta trenutek v moji zavesti pač ne obstaja in to zavestno zanikam, četudi seveda vem, da se bo to slej kot prej zgodilo, a o tem nočem in ne bom razmišljala sedaj, ko so vsi zdravi, živahni, nasmejani in polni pozitivne energije.
Smrt je za mnoge nekaj, kar nas sicer doleti, a je v današnjih, recimo jim modernih časih, porinjena na obrobje socialnega zavedanja. Včasih na podeželju je bila smrt tam, dejanska mogočna gospa Matilda s koso je prišla, mirno so jo sprejeli, objokovali pokojnika kar nekaj časa, ga prihajali kropiti in ob njemu biti budni vsaj kakšno noč, da so imeli čas se posloviti na način, kot je ustrezal vsakemu od žalujočih. Žalostni svojci niso delali velikega pompa, saj so na podeželju kar naprej bili v stiku z izgubami in smrtjo, če ne drugače, domačih živali ali živali, ki so jih gojili. Krog življenja je bil sklenjen, pokojni je bil spremljan od doma na pokopališče v sprevodu vseh sovaščanov, kmalu se je zgodilo, da se je v taisti hiši rodilo novo življenje.
Kako je danes s smrtjo in žalovanjem?
Pogrebni zavodi prevzamejo pokojnika, ga uredijo bodisi za pokop ali kremacijo, svojci tako rekoč nimajo veliko časa za objokovanje tam ob pokojniku, v mestih ni več običaja, da se bedi ob pokojniku ter se zadnji pozdrav zgodi na pokopališču. Ko stojiš med žalujočimi, poslušaš o življenju tistega, katerega pepel se nahaja na primer v žaru, razmišljaš o temu, da se mi živi sekiramo in živciramo za malenkosti, ki nam kratijo spanec ter se pri tem ne zavedamo, kako hitro nam minevajo dnevi, tedni in leta, pa pri tem še vedno tečemo prazen krog brezplodnega jamranja, ko se hitro lahko približajo trenutki, ko bi bilo primerno, da se zavemo, da živimo zgolj tole eno in edino življenje, tukaj in sedaj.
Žal smo ljudje tako narejeni, da jemljemo vse udobje in razkošje izbire okoli nas kot nekaj samoumevnega. Na pretek je novic iz bolj ali manj resnih medijev, preveč je izbir na socialnih omrežjih, spletnih portalih za zmenke, na metre je izbire mil (vedno znova se čudim, ko hodim ob milih, ki jih je res na metre na policah, a vsa so bolj ali manj enaka v namenu uporabe) v velikih nakupovalnih centrih, ko se ti od vsega tega »preveč« že malce vrti v glavi. Šele, ko nas doleti močna čustvena izguba osebe, s katero smo bili povezani, se včasih zavemo z vso močjo, da nič ni večno in da nam ne sme biti samoumevno vse razkošje izbire, ki jo imamo. Ne zgolj materialne izbire, temveč tudi socialne, izobrazbene, družbene možnosti, ki so pred nami. Ste vi sami kdaj o tem sploh razmišljali?
Izguba ljubljene osebe, pa tudi hišnega ljubljenčka, ki nam je kot otrok, nas pahne v tako imenovani proces žalovanja, ki se mu ne morete izogniti, le stanja močnih čustev žalosti, jeze, nemoči se individualno pojavljajo v prebolevanju izgube. Če čutite, da ste se zataknili v premočnem in predolgem žalovanju, obvezno poiščite strokovno pomoč. Kajti, premočna žalost, ki sčasoma ne izzveneva, lahko vodi v močno melanholijo in posledično depresijo.
