Vstani, kot feniks iz pepela;
Ne boj se prahu, ki se za tabo vali.
Izberi, v kaj bi rada verjela, kje so višave, kjer se pamet duši pokori.
OGLAS
Oči zrejo v daljave, duša skriva se, pamet molči.
Nekaj vstaja iz pepela, le bled odsev včasih iskrivih oči.
Takrat, ko boš najmanj verjela,
bežala, da te svet v coni udobja ne dohiti,
biseri zasijejo iz pepela, da osvetlijo neznane smeri.
Srce zbira, lepi drobce, se pamet počasi pokori,
ko še bled odsev se v iskrah izgubi;
Vstani !
In bodi srečna v prepričanju, da so to tvoje prave poti!
