Ta prispevek ni religiozen, naj povem kar takoj na začetku. Oziroma, je religiozen prav toliko, kot je religiozno to, da verjamem, da je živel pred 2000 leti mož izjemnega duha in izjemnega poslanstva, z imenom Jezus. Primerna tema za ta čas. In vsekakor primerna za ta Vek. A preden pridemo da Jezusa, moramo najprej čisto na začetek.
Na tem mestu vam moram ponuditi vsaj košček kozmologije. Velja temeljna resnica (aksiom), da stvarstvo temelji k (samo)razvoju in ta razvoj se dogaja ciklično. Oziroma, če smo čisto natančni, spiralno. Tisto, kar se v stvarstvu razvija, je zavest, saj v resnici ne obstaja nič drugega, kot absolutna zavest. To so ideje, ki so zelo abstraktne in nedoumljive. Ni treba, da jih razumemo do kraja. Jaz jih navajam čimbolj preprosto, tako kot si jih zase želim poenostaviti. No, ta absolutna zavest, se je z določenim namenom v neki točki mnogokratno individualizirala. Te individualizacije pa so, kadar jih opazujemo skozi čas, vselej raznih čistosti, v primerjavi z absolutno čistostjo (ki je zunaj časa), pač glede na namen, ali stopnjo razvoja, ali želeno izkušnjo posameznega individualiziranega dela zavesti. Predstavljajte si, da to čistost v individualizirani zavesti predstavlja jakost svetlobe, in da bi se dalo količino svetlobe, ki prežema to zavest, izmeriti. Tej meritvi bi rekli gostota svetlobe. Vsaka individualizacija, ki ji za naše lažje sporazumevanje od tu dalje recimo kar Duša, gre, spet gledano v času, skozi celoten razvoj, od najmanjše do največje, torej absolutne gostote svetlobe. Po osnovni delitvi se gostote delijo na osem skupin (oktava). Pravzaprav sedem, osma gostota bi bila v resnici spet prva gostota naslednjega cikla, torej za en spiralni zavoj navzgor. Pomembne skupne značilnosti individualiziranih zavesti so tiste, ki združujejo Duše v neko gostoto. V prvo gostoto se tako šteje neorganizirana materija in elementali ogenj, voda, zemlja, zrak. V drugi gostoti so kristalni, rastlinski in živalski svet. Prva in druga gostota sta specifični v tem, da nima vsaka manifestacija svoje Duše, ampak je Duša skupinska. V tretji gostoti smo mi, ljudje planeta Zemlja, vsak s svojo individualno Dušo. Naša Duša je več, kot smo mi (Ivan, Pamela, Mira, Feliks…). Naša Duša namreč zajema vse »naše« inkarnacije. Sledi četrta gostota, ki nam je, ali pa bi morala biti, najbolj zanimiva, saj je to nekaj, kar nas-Dušo neizogibno čaka. Da ne bo preveč ugibanja, bom zapisal le idejne koncepte, ki si jih o četrti gostoti upam. To je svet brez »zavese pozabe«. Vsi vemo vse. Izkušnje enega so izkušnje vseh. Vsi se zavedamo, da smo izraz Edinega Najvišjega Boga. Ne le da se zavedamo, to v vsakem trenutku čutimo po vsem drobovju (kakršnokoli že pač je tam naše drobovje). Kljub odkritemu občutku enosti, pa ostanemo individualizirana bitja še naprej, vsak s svojo svobodno voljo. To je svet, kjer enostavno ni več energije ločevanja, saj je to tista energija, ki je (bila) potrebna za stvarjenje vseh iluzij tretje gostote, ki so bile nujne za popolni privid ločenosti. Za prestop iz tretje v četrto gostoto poznamo iz krščanstva romantični izraz vnebovzetje. Odrešitev (beseda iz »naziva« misije Jezusa) tudi predstavlja to isto. Kajti, v primerjavi s četrto gostoto, je tretja res takšna, ki se je splača odrešiti. Polna je teme in negativnosti. Niso nam všeč muke in ovire skozi katere se prebijamo, pa naj bodo materialne ali čustvene ali duhovne. Čeprav ima vse to svoj bistveni namen. Ampak zakaj in kako je prav Jezus naš odrešenik? Še malo, še nekaj stvari si moramo razjasniti pred tem.
Veliko mitologij in svetih spisov z raznih koncev planeta napoveduje »konec sveta«. Vendar s tem ni mišljen konec obstoja, kot si nekateri napačno razlagajo, ampak je mišljen konec sveta, kot ga poznamo, ali v luči zgornje kozmologije, izteka se naš čas življenja v tretji gostoti. Kako to vemo? Čisto prepričani o tem ne moremo biti. Precej zgodovinarjev, antropologov, jezikoslovcev in drugih neodvisnih raziskovalcev, ki so analizirali in med seboj primerjali zgoraj omenjene mitologije in religiozne spise, pozabiti pa ne smemo tudi slavnega Majevskega koledarja, je prišlo do zaključka, da je prehod pred vrati, ali da smo že v obdobju prehajanja. Famozno leto 2012, ki so mu dajali izredno pomembnost, je prišlo in odšlo. Teme pa se še vedno nismo rešili. Vendar, to še ne pomeni, da v tem njihovem zaključku ni bilo zrna resnice. Verjamem, da se JE zgodilo leta 2012 nekaj izredno pomembnega. Začel se je nepovratni proces »razdvajanja svetov«, o katerem piše več modernih avtorjev, vključno z A.P. Kezelejem. Sam začetek razdvajanja je pa starejši, kot bomo videli v nadaljevanju, a do 2012 je bil proces še povraten. »Razdvajanje svetov« pomeni, da se jačata oba pola duhovne polarizacije: »tema« na negativni strani polarizacije in »svetloba« na pozitivni strani. In še nekaj se je zgodilo: izpolnila se je nepovratna sposobnost našega okolja (planeta Zemlje), polno gostiti bitja četrte gostote. Ali povedno drugače, vibracija planeta Zemlje se je dvignila na nivo, ki podpira tudi daljše bivanje (inkarnacijo) bitjem četrte gostote.
Bitja četrte gostote (ali višje) pa so na Zemljo v zgodovini že prihajala. Kako je to mogoče, če pa je Zemlja šele od nedavnega sposobna nuditi primerno vibracijsko okolje bitjem četrte gostote? Gre za bitja z zavestjo četrte gostote in aktiviranima dvema telesoma; telo tretje gostote je materialno in osnova za inkarnacijo, telo četrte gostote je zgolj eterično. Kdo so ta bitja? Gotovo ste že slišali za izraz avatar. Nekateri pod tem izrazom mislijo na utelešenje Boga samega (ali pa na lik, ki reprezentira igralca računalniške igre), jaz se pa strinjam s tem, da je avatar ponovno inkarnirana Duša, ki ima za sabo izkušnjo utelešenja, v kateri se je uspela osvoboditi vseh odvisnosti materialnega življenja (torej iluzij) in s tem kolesa karme. Ponovna inkarnacija take Duše je njena popolnoma zavestna odločitev, z namenom pomagati pri osvobajanju iluzij materialnega še drugim utelešenim Dušam.
In tako pridemo do Jezusa. Tega ne morem dokazati, a prepričan sem, da je Jezus bil avatar. Torej, bitje s izredno misijo. Sliši se posebno, a v resnici ni tako zelo posebno (v modernem času), samo prikrito nam je. Slišali ste že za izraza indigo otrok in kristalni otrok. Pustimo, da verjetno ni kar vsak otrok, ki ga označimo z indigo otrok, to tudi res. Govorimo o tistih, ki to so. Tudi ti otroci (nekateri so zdaj že odrasli) so ponovno utelešene Duše, ki so že osvojile vse naloge tretje gostote, torej avatarji. Logično je, da je v tem času avatarjev veliko, saj če smo res pred prehodom med gostotama, je smiselno, da imamo pomoč v takšni obliki. Avatarji že samo s svojo prisotnostjo dvigujejo vibracijo, še večji pomen pa ima zgled, ki nam ga nudijo. S svojo miselnostjo in delovanjem nas silijo v spremembe. Silijo nas v duhovno delo in razločevanje, kaj v resnici hočemo in česa več ne. Silijo nas torej v dvig lastne vibracije.
Ne morem reči, da je bil Jezus prvi indigo otrok. Zagotovo bi ga današnji psiho-analitiki uvrstili med le-te. Je pa bil prvi, ki je bil pomemben za našo kulturo. Že pred 2000 leti je Jezus čutil, da je prehod blizu. Njegova zavestna odločitev je bila, da se inkarnira kor avatar in naredi vse, kar je v njegovi moči, da nas na ta prehod pripravi. Točno to je tudi po definiciji avatarjev namen. Jezus je bil tako začetnik »razločevanja svetov«. Poglejmo si zdaj, kaj vse je Jezus storil »za nas«. Seveda, če to želimo sprejeti. Vsi poznamo vsaj delček Jezusove filozofije, ki bi jo morda lahko strnili v njegov znan citat: »Ljubi svojega soseda, kakor ljubiš sebe«. Sledenje njegovim naukom, ki imajo skupno točko v nesebičnosti, oziroma sočutju, pa je le en vidik njegovega »odreševanja« nas, ki prihajamo za njim.
O Jezusovem potomstvu se ne govori, a močno sumim, da jih je imel. Ne le, da jih je imel, imel jih je s točno določenim namenom. Tako kot poznamo dva pristopa k reševanju vsakršnih problemov, ki sta »od zgoraj navzdol« in »od spodaj navzgor«, je tudi Jezus uporabil oba. Jezusov pristop »od zgoraj navzdol« je bilo samo dejanje »sestopa« (inkarniranje avatarja), kar je omogočilo zavestna visoko polarizirana pozitivna dejanja, kot zgled utelešenemu. Pristop »od spodaj navzgor« pa: z utelešenjem (=genetiko!) omogočiti bolj plodno okolje za (prihajajočo) višjo zavest. Slednje potrebuje dodatno razlago. Zavest ima moč oblikovanja materije, ki je le en izraz energije. In v tem duhu, je Jezus, kot visoko razvita zavest (kar avatar zagotovo je), bil sposoben sam sebi ustvariti eterično telo četrte gostote. In tu se skriva pomen brezmadežnega spočetja. Njegovo telo, tisto četrte gostote, je nastalo »brez madeža«, ki bi ga naj predstavljal spolni akt, potreben za rojstvo materialnega telesa. Njegova genetska osnova je od tedaj dalje prenašala aktivirano eterično telo četrte gostote na potomce. In potomci na potomce, in tako naprej. To je torej projekt, ki ni bil zaključen za časa njegovega življenja. To je njegov projekt, ki še traja. Kako bomo pa odrešeni tisti, ki nismo iz njegove genetske linije? Verjamem, da genetika ni pogoj, je bila le nujno pomagalo za pospešitev procesa priprave na prehod. Zato, brez skrbi, vsi imamo ob svoji primerni notranji pripravi, enake možnosti.
Zgoraj omenjena njegova pristopa pa nista edina, nam v pomoč. Zakaj je rečeno, da je Jezus trpel za nas? Tisti ki imajo vpogled v svet energij vedo, da lahko nekdo od nekoga, ali za nekoga prevzame negativno energijo. Večinoma je to nezavedno dejanje (neredko otrok prevzema negativno energijo od staršev, ali celo pes od svojega lastnika), a v primeru Jezusa je bilo to popolnoma zavestno. Bolečino sveta je prevzel nase in jo transformiral, četudi je to na koncu vodilo v njegovo materialno prenehanje. To je najvišje možno nesebično dejanje, kar je mogoče. Ob tem pa je Jezus pokazal, da je bil običajen človek, ki so ga pestile njegove tegobe, prav tako kakor mučijo nas naše. Tudi Jezus je imel svoje šibke trenutke, ko je podvomil v svojo voljo, ko je podvomil v nujnost tega kar se ima za zgoditi. Dva citata s tem v zvezi sta najbolj znana: »…če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene…« (kelih seveda predstavlja dogodek mučenja in na koncu križanja) in pa: »Moj Bog, zakaj si me zapustil«. In tako, kot vsak, je tudi Jezus bil podvržen vzročno-posledičnem okolju, torej karmi in se je je moral očistiti pred smrtjo. Kako je to storil? To je storil z odpuščanjem, preko verjetno najslavnejšega citata: »Bog odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo«. Ko je izrekel ta stavek, ni odpustil samo svojim mučenikom, odpustil je tudi sam sebi (za vso morebitno jezo, ki jo je »naslovil« na svoje mučenike), saj eno brez drugega niti ni mogoče. Njegovo odpuščanje pa je bilo še veliko več, kot le izničenje njegove karme. Vsem nam je zapustil metodo, s katero lahko enako storimo tudi mi. Da je ta metoda delujoča tudi za nas, pa moramo biti kar najbolj, kot je mogoče, resnični sami do sebe.
Torej, nikakor ne smemo razumeti: »Jezus naš odrešenik«, da je Jezus za nas postoril že vse, ali pa da bo svoje delo dopolnil, takrat ko se bo zgodil »Jezusov drugi prihod«. Ne, delo na svoji zavesti moramo opraviti sami. In ne, Jezusa v fizični obliki ne bo drugič, ker to ne bi bilo smiselno in bi bilo kvečjemu kontra produktivno (oboževanje, namesto dela na sebi).
Za konec še malo analogije glede na simboliko trenutnega časa. Bodimo kot razbito velikonočno jajce. Lupina nas namreč zadržuje v starem, omejenem okolju, ko pa jo prebijemo, se nam odpre popolnoma nova, neomejujoča realnost, ki je stanje četrte gostote, ali stanje Kristusa. Kar je tudi pravi pomen »Kristusove vrnitve«.
Ivan
