Z vsem kar smo ves čas izražamo sebe in naša odločitev je, kaj bomo izrazili. Kot bitja sposobna mogočnih kreacij lahko izberemo za naš izraz, da se bomo počutili dobro ali ne. Ne glede katero opcijo izberemo, pa gre njen izraz neposredno v uresničitev.
kar v naslednji fazi tudi občutimo v oz. na svojem fizičnem telesu. Vse kar se namenimo misliti ali izraziti ima neposredne posledice na resničnost v kateri živimo.
To kar doživljamo kot svojo resničnost je neposredna posledica naših odločitev in njihovega izražanja na kateremkoli nivoju našega bitja. Ko karkoli izrazimo, to ni le izraženo z našim glasom in mimiko, temveč naš izraz vključuje še poleg tega naša čustva, naš fizični odziv in odziv v naši duhovnosti. In vse to tudi zaznava okolica.
No, ne morda sicer zavestno, vendar pa okolica ve povedati, da se poleg našega izraza, za katerega mislimo, da ga drugi ne zaznavajo, še nekaj dogaja, da je tam še nekaj drugega kot le to kar »komuniciramo« z besedami. Vsak od nas je že doživel hladen tuš v katerem so nas drugi »prebrali«, vsaj majcenega, če že ne velikega. In občutje, ki mu je sledilo ni bilo ravno najbolj prijetno, saj je razkrivalo našo ranljivost, hkrati pa največkrat tudi odpor, češ kako oni lahko to vejo in željo po prikrivanju le-tega.
Vse kar izrazimo se torej čuti in čuti se povsod. Pri nekaterih bolj, pri drugih manj, a vsi zaznavamo vse. In način kako čutimo do drugih, tega smo se v največ primerih naučili od naših vzornikov. Dostikrat so nam govorili, kako se naj počutimo glede česa. Bili smo kaznovani in smo se naučili, da nas mora biti strah pred kaznijo, odkrili so nas pri nečem, česar nismo želeli povedati in naučili smo se, da nas naj bo sram, naučili smo se, da nas drugi ne čutijo in naučili smo se biti ločeni od njih, jim prikrivati sebe in svojo resnico ipd.
Vse te naučene stvari ustvarjajo znotraj našega telesa, čustev in uma pravo zmedo. Nekje iz globin naše biti (duše) čutimo, da bi naš izraz moral biti drugačen, a ga po vseh teh letih sprenevedanja ne zmoremo več pustiti na plano. Izražamo se v skladu z naučenim in predvidevamo, da smo to kar vemo o sebi.
A od tega kdo smo je daleč, resnica je namreč drugačna. Če začnemo namreč slediti temu kar izražamo, kaj hitro lahko ugotovimo, da način na katerega izrazimo nekaj, kako skozi naš organizem teče občutek, ki nam pri različnih načinih izraženega govori drugačno zgodbo. In potem ta zgodba neposredno vpliva na naše počutje, tako v naslednjem trenutku kot v prihodnosti, saj naš trenutni izraz postane delček naše nove ideologije izražanja. In tako se mojstrimo v umetnosti ustvarjanja nečesa, kar je zelo velikokrat daleč od resnice, tiste, ki jo čutimo znotraj našega bitja.
Da bi spustili skozi naše bitje občutja, ki jih želimo v njem čutiti je le potrebno, da se malček zavedamo tega, kar komuniciramo v okolico in seveda načina izražanja tega. In ko bomo odkrili v svoji globini modrost, ki nam govori, da ko hočem dopovedati nekaj nekomu drugemu oz. ga hočem prizadeti iz kakršnega koli razloga, da se ta čustva najprej ustvarjajo znotraj nas samih in da v bistvu to najprej želimo izraziti sami sebi. Tedaj je korak do ljubezni do samega sebe le še to, da se poslušamo.
