Pred kratkim sem dokončal svojo 14. knjigo Izhod iz matrice. Pisanje in raziskave za potrebe pisanja knjige so me povsem spremenile. Lahko bi rekel, da je knjiga pisala mene in jaz njo. Namenjena je vsem, ki se ukvarjajo z raznovrstnimi praksami osvobajanja iz materialistične paradigme ali morda iščejo svojo notranjo prebuditev, želijo v tem življenju duhovno rasti, vse to z namenom, da bi postali boljši človek.
Dejstvo je, da se nam to kako svet deluje ne ugaja, zato nas čakanje, da se bo spremenil ne bo rešil, potrebno je delovati. Kako se osvoboditi, kot sem zapisal v knjigi, je vprašanje za milijon dolarjev. Pa vendar, ko boste knjigo prebrali, se vam bo odstrla marsikatera tančica občutenja ujetosti v matrici ustvarjene simulacije sveta. Spoznali boste vladajoči globalni KULT, Arkone, entitete, načine pranja naših možganov, nadzora in manipulacije uma, vzorce poslušnosti in pridnosti, s katerimi rastemo od otroštva, ujetosti v obljube transhumanizma, raznovrstne odvisnosti, nenazadnje tudi od tehnologije, pa vse od umetne inteligence, biotehnologije, evgenike in še kaj.
Knjiga je ravno izšla, pa sem že ozavestil, da v njo nisem umestil eno najbolj škodljivo področje, ki je še posebej pomembno v sodobnem času, rečemo ji politična korektnost. Paradoks je, da moram o tej temi, čeprav se mi malo upira, pisati politično korektno, pa še vedno tako, da me razume tisti, ki to želi, ker me bo drugače Facebook, ki je politično korekten omejil. V današnjem času politična korektnost predstavlja eno izmed najbolj razpravljalnih tematik v družbi. Medtem, ko nekateri poudarjajo njeno pomembnost pri ustvarjanju bolj vključujočega okolja, drugi trdijo, da lahko omejuje svobodo izražanja in ustvarja umetno občutljivost. Osebno menim, da politična korektnost podobno kot poslušnost na daljši rok povzroča veliko gorja v družbi.
Kaj pravzaprav je politična korektnost in kakšno vlogo igra v naši družbi?
Politična korektnost je kompleksen koncept, ki zajema vsa področja našega življenja kot posameznika, pa tudi družbe širše. Zelo težko jo je pravilno opredeliti, saj zahteva premišljeno odločitev. Če gledamo površinsko, jo večina razume kot nekaj dobrega in koristnega. Poenostavljeno večina razume, da je politična korektnost izogibanje žaljivemu jeziku ali drugače, da ljudem ne povemo kaj jim gre, ampak zaradi ljubega miru večji del tistega kar mislimo, zadržimo zase. Metaforično jo boste razumeli skozi zgodbo o Cesarjevih novih oblačilih. Na kratko v zgodbi vsi vidijo, da je cesar gol, vendar se delajo, da se jim dopade cesarjevo novo oblačilo. Danes bi rekli, da so politično korektni.
Potem pa se najde nekdo, eden od bolj vidnih in izpostavljenih je v tem času na primer Slavoljub Žižek in še posebej David Icke, ki pravi, da je cesar gol, da nas elite in močniki držijo v šahu in zlorabljajo, da vojno v Ukrajini vodijo Američani, da so Izraelci okupatorji, ki že 50 let nad Palestinci izvajajo apartheid. Takšni pa štrlijo iz družbe in jih obsojajo, saj se vsi delajo, kot da to ni res. Davida Ickea pa celo obsojajo, da je antisemitist. Izrazit antisemitizem izraža že 692 pravoslavna Trulanska sinoda, ki jo je sklical, vodil in zahteval izvršitev njenih odlokov bizantinski cesar Justinijan II. Nekateri pa so mnenja, da je antisemitizem povsem napačna uporaba besede, saj se nanaša na semitsko jezično skupino v kateri prevladuje arabski jezik.
Vendar pa nekateri argumentirajo, da politična korektnost ni omejitev svobode izražanja, ampak le spodbuda k spoštljivemu in premišljenemu načinu komuniciranja. Namesto da bi omejila svobodo izražanja, naj bi politična korektnost ustvarila okolje, kjer se vsi počutijo sprejeto in spoštovano, kar naj bi spodbujalo bolj odprto in vključujočo razpravo.
Nasprotniki politične korektnosti menijo, da lahko pritisk za upoštevanje določenih besedilnih omejitev ali izogibanje določenim temam omeji razpravo in prepreči svobodo izražanja. Menijo tudi, da lahko politična korektnost vodi v cenzuro ali samocenzuro, kjer ljudje ne izrazijo svojih mnenj ali idej zaradi strahu pred obsojanjem ali kritiko.
Po drugi plati pa s politično korektnostjo dovolimo, da ta postane orodje za cenzuro ali omejevanje svobode govora. Namesto tega bi morali stremeti k ustvarjanju vključujočega okolja, kjer se spoštujejo različna mnenja in izkušnje. Pomembno je, da se zavedamo svojih besed in dejanj ter se trudimo graditi mostove med ljudmi, namesto da gradimo zidove. Politična korektnost omogoča, da elite v družbi, ki se običajno povzpnejo na vodilna mesta v politiki in centrih moči, ki s pomočjo zakonov ščitijo le te, da počno karkoli želijo, da jim zaradi politične korektnosti ne povemo, da ne delajo dobro, da so škodljivi za družbo.
David Icke pa gre še nekoliko globje pri definiciji politične korektnosti, kar bo večino presenetilo. Koristno si je prebrati njegove knjige. Trdi, da je politična korektnost sodobni fašizem. Iz zgodovine poznamo fašizem kot totalitarni politični sistem, ki je bil najbolj znan v 20. stoletju. Njegovi temelji so bili postavljeni v Italiji po prvi svetovni vojni pod vodstvom Benita Mussolinija. Fašizem poudarja avtoritarno vlado, nacionalizem, diktaturo, militarizem ter zavračanje demokracije, liberalizma in komunizma. Poleg tega fašizem pogosto izvira iz ideologije, ki zagovarja supremacijo določene etnične, rasne ali nacionalne skupine ter pogosto uporablja propagando, nasilje in teror, da bi dosegel svoje cilje. Fašizem je močno zaznamoval zgodovino 20. stoletja in je bil povezan z nekaterimi najbolj zloglasnimi režimi.
Po Davidu Icke-u je politična korektnost nadaljevanje fašizma v prikriti obliki in se je v zadnjih letih znašla pod močno kritiko. Nekateri menijo, da gre pri politični korektnosti za pretiravanje in da lahko omejuje svobodo govora. Trdijo, da nas politična korektnost sili v umetno prilagajanje jezika, kar vodi v izgubo iskrenosti in avtentičnosti komunikacije. Poleg tega nekateri menijo, da se politična korektnost uporablja kot orožje za utišanje nasprotnih mnenj in omejevanje raznolikosti mišljenja.
Pa poglejmo samo nekatera področja na katerih delujemo škodljivo, če smo politično korektni. Na ta način se želimo izogniti konfliktu, do katerega bi prišlo, če bi ljudem povedali kaj si mislimo, kakšno je naše mnenje o posamezniku, organizaciji ali celo državi, religijskemu sistemu. Teh področij je nešteto, za lažje razumevanje navajam samo nekatera, ki kričijo v nebo.
Če si pogledamo javne govore različnih pomembnežev vse do predsednika države, lahko zaznamo, da v svojih nastopih, da bi bili vsem všečni, nastopajo politično korektno, saj se zavedajo da če so iskreni in si upajo povedati resnico, izgubljajo volivce. Na raznih predstavitvah ali razpravah vseh vrst se politična korektnost pogosto uporablja za izogibanje uporabi žaljivih ali diskriminatornih izrazov v zvezi z različnimi skupinami ljudi (npr. glede na spol, rasno ali etnično pripadnost, veroizpoved, spolno usmerjenost ipd.).
Se pa tudi politično korektnost zlorablja, kot je to na primer uporabil bivši predsednik države, ker je želel biti všečen levi in desni politični opciji, ko se je v imenu vseh Slovencev opravičil 26000 izbrisanim. Bil je politično korekten do tistih, ki so jih izbrisali, saj jih ni imenoval. Bil je tudi politično korekten do vseh vlad, vključno s tisto, ki jo je on vodil, saj se niso ukvarjale s to perečo problematiko, izbrisane so preprosto psihopatsko ignorirale. Opravičil se je šele takrat, ko so izbrisani dobili tožbo na evropskem sodišču in je preračunljivo ocenil, da je čas za to, da se oglasi. Mene je zmotilo, da se je opravičil tudi v mojem imenu, čeprav nisem imel nič s tem.
Politično korekten predsednik je resda s svojim ravnanjem vzdrževal navidezni mir v družbi, vendar pa ljudem sporočal, bodite tiho in ne drezajte v tiste, ki prizadenejo druge, še posebej, ko so ti na oblasti in so v primerjavi z ljudmi v poziciji moči. Sam pa bi si želel, da je imel predsednik pogum in odločnost, temu na Malem vrhu rečemo, da ima jajca, ter reče bobu bob. Kljub temu, da nima moči v družbi, ima moralno odgovornost in bi se moral oglasiti že prej. Enako je bil tiho tudi, ko v eni osnovni šoli na Gorenjskem učiteljice niso želele v šolo sprejeti begunske otroke brez staršev. Sprašujem se, kakšen mora biti človek ali nečlovek, da to stori.
Na terapijah sem pogosto srečeval ljudi, ki jih je dobesedno razneslo, ker so morali biti v svojem delovnem okolju politično korektni tako do sodelavcev, kot do šefov. Takšen odnos zagotavlja navidezno spoštljivo okolje za vse zaposlene, ker se izogibanje neprimernemu jeziku ali vedenju zdi koristno. V resnici pa nekdo, ki dalj časa prakticira politično korektnost, v sebi kopiči jezo in nezadovoljstvo in je za pričakovati, da bo ta ekonom lonec slej kot prej razneslo.
Mediji so tisti, ki nas vzgajajo, formirajo javno mnenje in usmerjajo politiko v eno ali drugo stran. V medijih se politična korektnost resda uporablja za preprečevanje širjenja stereotipov, predsodkov ali žaljivega jezika v poročanju ali v zabavnih vsebinah. To vključuje izogibanje rasističnim ali seksističnim izrazom ter prizadevanje za vključevanje različnih perspektiv in glasov. Z druge strani pa zaradi svoje politične korekcije ne prikažejo prave globine tistega o čemer poročajo. Ko na primer poročajo o vidnejših članih družbe, o politikih, ki so na vrhu, zaradi politične korektnosti zanemarijo njihovo kriminalno preteklost, razne zlorabe, zavožena podjetja, kartelna dogovarjanja, podkupljivost, neopravičeno bogatenje in podobno. Takšna politična korektnost ima slabo sporočilnost za ljudi.
Za izobraževanje lahko rečemo, da je najbolj pomembno za našo prihodnost. Učitelji močno vplivajo na učence, v smislu kakšen pogled na svet imajo, na sliko o tem. Moje izkušnje kažejo, da se v izobraževalnih ustanovah politična korektnost pogosto uporablja s strani učiteljev do svojih kolegov, čeprav je vidno, da niso dobri učitelji. Ravno tako pa so učenci skoraj prisiljeni biti politično korektni do učiteljev, saj imajo ti do njih absolutno moč. Sčasoma se naučijo, da je dobro biti politično korekten, drugače si, če poveš svoje mnenje nakoplješ težave.
Politična korektnost je zelo pomembna tudi v partnerski vezi ali družini. Kljub temu, da bi marsikdo svojega partnerja najraje poslal na Luno, je politično korekten do njega, da lahko družina vsaj za silo funkcionira. Takšna družina okolju sporoča, mi smo v redu, pri nas je vse v redu. Ko pa pogledaš globje, pa lahko vidiš potisnjeno neznansko jezo, nezadovoljstvo, ljubosumje in nerealna pričakovanja. Velikokrat partnerja posledično prenehata s spolnostjo, ki je zelo pomembna za zdrav partnerski odnos. Povsem razumljivo je, da žena, če je čustveno prizadeta in je politično korektna nima več libida in si ne želi več intimnosti s partnerjem. Mož pa je kastriran s strani žene, ki mu ne daje veljave, ga podcenjuje in od njega pričakuje, da bi bil alfa samec, čeprav to ni.
Naštel sem samo nekaj področij na katerih nam je politična korektnost v pomoč, da se slaba barka, ki je slabo vodena ne potopi in da se ne vidi, da je cesar gol. Res pa je tudi, da se pri tem kopičijo slabe energije, ki bodo slej kot prej potopile barko.
Sedaj pa še nekaj o politični korektnosti na svetovni ravni. Ne rabimo se vračati daleč v preteklost. Pred začetkom druge svetovne vojne so bili Francozi, Angleži, Američani,… politično korektni do Nemčije in so se eni delali Francoze, drugi Angleže, tretji pa francoske Angleže, ter zamižali, da ne vidijo, kaj se pripravlja s strani nacizma. Če pogledamo nedaleč nazaj, je cel svet politično korekten do Američanov glede tega, kako se igrajo svetovnega šerifa in urejajo svet po svoje.
Cel svet gleda, kako na Kubi na otoku Guantanamo, držijo zapornike brez obtožbe, brez možnosti da imajo obrambo. Do Rusov smo bili politično korektni, ko so si kar po svoje vzeli Krimski polotok. Zganili smo se, ko so sprožili vojno v Ukrajini. Merila so za vsak primer drugačna. Ko to naredijo Američani je v redu, ko nekaj naredijo Rusi, je vredno obsojanja.
Čeprav tvegam obsojanje, ne morem mimo tega, da omenim vprašanje o politični korektnosti ne samo do Amerike, Rusije in ostalih držav tako v preteklosti kot v današnjem času, tudi do Izraela in njegove 50-letne okupacije Zahodnega brega. Takšnih situacij je v svetu še več, vendar navajam samo eno, saj za vse ni prostora in ta je nam še najbližja, pa tudi naši politiki res da iz samo ene politične opcije radi zahajajo v Izrael in ga hvalijo na vse kriplje. Vprašanje izraelske okupacije Zahodnega brega je sporno, saj jo nekateri opredeljujejo kot vojno situacijo, medtem ko drugi vidijo to kot primer okupacije in kršenja človekovih pravic. Nekateri ljudje, organizacije in države so v svojih izjavah, politikah in mednarodnih odnosih izrazili kritiko do izraelske politike na Zahodnem bregu, ki jo včasih označujejo kot nezakonito okupacijo, ki vodi v kršitve človekovih pravic Palestincev. V tem kontekstu lahko politična korektnost pomeni, da podpirajo nespoštovanje palestinskih pravic, zavračanje diskriminatornih izjav ali dejanj ter prizadevanje za rešitev, ki temelji na mednarodnem pravu in spoštovanju človekovih pravic. Vendar se Izrael s podporo Amerike in atomskim orožjem počuti močan ter je gluh za vse kritike. Za podobno dejanje so Rusiji odredili sankcije.
Izraelska politika se naslanja na dejstvo, da so Judi kot je zapisano v knjigah Stare zaveze izbrani narod s strani boga Jahveja, ki je bil stvarna oseba, prišlek iz Vesolja Annunaki, pozneje pa sta ga judovska in krščanska religija izbrali za svojega Boga (za mene je to lokalni bog). Izraz “obljubljena dežela” je pogosto povezan z verskim in kulturnim pomenom, zlasti v judovski tradiciji, kjer se nanaša na starodavno obljubo, ko je Bog Jahve Judom dal deželo, ki jo je obljubil Abrahamu in njegovim potomcem. Končno so Izraelci po izhodu iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom tavali po Sinajskem polotoku, prečkali Rdeče morje in prispeli na območje Kanaana. Vendar so morali najprej osvojiti to obljubljeno deželo. Ta proces je opisan v knjigah Jošue, Sodnikov in drugih delih Stare zaveze, kjer Izraelci premagajo prebivalce Kanaana in si pridobijo obljubljeno deželo pod Božjim vodstvom.
Vatikanski prevajalec biblije iz originalnih spisov, ki je prevajal knjige za vatikansko založbo São Paulo Mauro Biglino je v svojih 17 knjigah (v hrvaščino je prevedena knjiga Biblija ni sveta knjiga) zapisal, da je Bog Jahve ukazal Izraelcem, da v obljubljeni deželi ubijejo vse moške, ženske, otroke in celo živali in se potem naselijo. Njihovo življenje v obljubljeni deželi se ni začelo dobro vsaj za prvotne prebivalce Kanaana. A se komu zdi, da v današnjem času ponavljajo vajo? Iz ezoteričnega zornega kota bi rekel, da se tako karma posameznika, kot karma naroda slej kot prej udejanji. Narava na daljše obdobje ne pozna neravnovesja. Politično korektni tega vsaj javno, čeprav je bilo zapisano v knjigah Stare zaveze ne omenjajo.
Zgodovina zavzetja ozemlja, ki ga danes imenujemo Izrael, je zapletena in sega v več tisočletij nazaj. Na teh področjih se konflikti in vojne dogajajo stoletja in jim ni videti konca. Ključni dogodek za sodobno oblikovanje države Izrael je bila ustanovitev države leta 1948. Po drugi svetovni vojni je bila Britanska mandatna Palestina, ozemlje, ki je vključevalo današnji Izrael, Zahodni breg in Gazo pod britansko upravo. Konflikt med Judi in Arabci na tem ozemlju je bil vedno prisoten, s številnimi nasilnimi incidenti in političnimi napetostmi.
Leta 1947 je Generalna skupščina Združenih narodov v poskusu urejanja situacije sprejela načrt delitve Palestine, ki bi ustvaril judovsko in arabsko državo ter mednarodno nadzorovano Jeruzalem. Judje so sprejeli načrt, medtem, ko so ga arabske države in Palestinski Arabci zavrnili, saj po njihovem to ni bilo pravično. Ko je 14. maja 1948 Velika Britanija končala svoj mandat, je David Ben-Gurion, vodja Judovskega nacionalnega sveta, razglasil ustanovitev neodvisne države Izrael. To je sprožilo arabsko-izraelsko vojno, v kateri so se arabske države (Egipt, Jordanija, Sirija, Libanon in Irak) zoperstavile novi državi. Izrael je še naprej imel teritorialne težnje in si je pred petdesetimi leti, z okupacijo prilastil še zahodni breg in drži Palestince ujetnike brez pravic. Zadnja vojna pa je z napadom Hamasa nastala zaradi eskalacije in nemoči Palestincev, da bi dobili svoje ozemlje nazaj.
Grozljivo pa je to, da se cel svet dela, kot da je okupacija v redu in sodeluje z Izraelom politično, ekonomsko, na znanstveni ravni. Celo lobiji v športu so dosegli, da lahko Izraelci v športu sodelujejo na evropskih tekmovanjih. Znanec znanstvenik je bil poln hvale pri sodelovanju z izraelskimi znanstveniki. Nahvalil se je urejene in sodobne države. Ko sem ga vprašal, kako lahko to trdi kljub temu, da je Izrael okupatorska država, ki prakticira apartheid nad Palestinci, pa je kar naenkrat postal politično korekten, češ, da se njega to ne tiče.
Če bi veljala enaka merila za vse, potem bi podobno kot so izključili Rusijo iz športnih tekmovanj in udeležbe na vseh forumih in ostalih svetovnih dogodkov, enako že pred 50 leti naredili tudi z Izraelom, Ameriko in še kakšno drugo državo. Zaradi moči Amerike, pravico veta v Generalni skupščini Združenih narodov, politične korektnosti, se preprosto to ne zgodi. Seveda je to samo moj skromen in splošen pogled na navedeno. Vsak pa si sam ustvari mnenje.
Marjan Ogorevc, bioterapevt
