Imate cilje? Ste si jih napisali na list papirja?
Ja, saj vem, da sem staromodne sorte in sama si jih pač pišem na papir. Imam majhen zvezek, v katerega napišem približno dvakrat na leto nove cilje oziroma naredim inventuro poprej zastavljenih. Če jih nisem dosegla, se poglobim v vzroke zakaj nisem bila v tem uspešna, a to naredim brez obsojanj sebe ali krivde, da sem bila lena ali nesposobna in podobne nepotrebne čustvene šare in navlake.
Veste, če sami sebe obsojate za vsako malenkost, ki ni tako izvršena ali narejena kot ste hoteli, potem ne živite sproščeno in živahno, temveč ste neprestano v krču, kdaj boste spet naredili kak ‘falš’. Eh, življenje je za take samo sabotaže res prekratko!
Pride mlad moški, malo pred tridesetim letom starosti. Reče, da hoče delati na sebi, da je prebral mojo knjigo Iskreno o osebni rasti >> in sta ga moj način razmišljanja in intrigantni članki v knjigi spodbudili, da se je aktiviral tudi sam. Dokončal je fakulteto, ki sicer ni tisto, kar je na začetku študija pričakoval. Zaposlen je v družinskem podjetju, kjer so kar v redu odnosi, a on bi rad delal kaj drugega kot to, za kar sta ga starša določila. Rad bi več dosegel v športni panogi, v kateri je pred hudo poškodbo uspešno tekmoval, pa je sedaj pot nazaj težka in valovita z bolj ali manj uspešnimi nastopi. Nesrečno je zagledan v dekle iz sosednjega vhoda, ki pa se dobiva z enim njegovim znancem. Vidite, cel kup zadev, ki nekako kar stojijo, a je poleg vedno en klical in vprašaj.
Sprašuje me kaj naj naredi? Kako naprej usmerjati svojo življenjsko barko? Želi si resno partnerko in družino. Menjati službo. No, pri vsem tudi prostodušno prizna, da nima ravno delovnih navad in da najraje igra igrice na telefonu kot kak najstnik. Potoži, da nima veliko prostega časa in potem sebe zatoži, da brez telefona pač ne gre nikamor in da ga v službi starša opozarjata kot majhnega otroka naj odloži to reč in naj se posveti delu. Ste tudi vi odvisni od kakšne spletne igrice?
Pogovarjala sva se o morebitnih ciljih, ki si jih lahko zastavi. Naj bodo kratkoročni, da so lažje realno dosegljivi, kajti ko jih dosežemo, smo ponosni nase in motivirani za naprej. Pomembno je tudi kakšne prioritete si postavimo, torej kaj nam je najbolj pomembno pa malo manj in malo manj ter za kaj smo pripravljeni usmerjati večino fokusa in energije.
Priznam, da sem bila zelo prijetno presenečena, ko je drugič prinesel seznam lično napisanih ciljev s časovnico, do kdaj naj bodo posamezni cilji izvršeni. Lepo počasi napreduje, sproti mu razlagam, kaj se mu dogaja v določeni fazi premagovanja poznane in utesnjene zone udobja iz katere izstopa v skladu s svojimi zadanimi cilji, da se bo mogoče kdaj svojega uspeha ustrašil, a da je to normalno in pričakovano ter da je osebna rast dolgoročen proces, ki pa kot dosežek nosi samozavedanje, kako smo unikatni, močni, kreativni in tudi kdaj šibki, a da zato nismo nič manj vredni.
Priznati si šibkost je prikaz moči. Tako napredujemo stopničko po stopničko.
Pa vi? Kako gre vam postavljanje ciljev? Jih sploh imate? So realni?
