Trdno verjamem v to, da skozi življenjske izkušnje nabiramo modrost. In smo z vsakim dnem starejši pa recimo tudi modrejši. Mnogi med vami o tem sploh ne razmišljate, ne poglabljate se v to, da vsak trenutek, ki mine (evo, sedaj, ko tole tipkam, je že nekaj trenutkov šlo v nepovratno zgodovino preteklosti), ga ne moremo potegniti nazaj v sedanjost. Živi lahko le v naših spominih.
Oče me je učil še kot deklico, da mi lahko vse vzamejo ali ukradejo, nikakor pa mi ne morejo vzeti znanja in spominov.
Ali se zavedate, da živite zgolj v temle sedanjem trenutku? Tukaj in sedaj.
Kar je bilo, ne moremo spremeniti, ker ne moremo iti nazaj v preteklost in po njej šariti. Kar bo, v veliki meri tudi ne vemo natančno. Vse, s čimer lahko upravljamo, je sedanji trenutek. Zato venomer trdim, da je res zelo pomembno, da živimo v prezentnem hipu, ga ozaveščamo, smo v njem prisotni in upravljamo z našimi mislimi.
Ker, kar mislimo, je naša energija, ki se pretaka. In se lahko manifestira, če smo res prepričani v sebi, da želimo nekaj doseči ali spremeniti.
A začeti je treba pri sebi.
Mnogi se ne upajo pogledati v zrcalo in se soočiti s tem, kako so videti na zunaj ter se pri tem povprašati, kaj lahko spremenijo na sebi, da bi si bili bolj všečni. No, a kakor ima vsak od nas zunanji videz, imamo tudi našo notranjo vsebino. Z delom na sebi jo lahko spreminjamo tako, da nam začenja služiti, nas opozarja, ko se oddaljimo od našega bistva in nas ščiti, ko smo objestni do samih nas.
Ko se staramo, izgubljamo vitalnost, tako vsaj pravijo. Sama sem prepričana, da sicer morebiti izgubimo z vsakim letom starosti kakšno mišično vlakno ali poskočnost, ki je bila del našega vsakdana, ko smo bili mlajši, pridobimo pa na izkušnjah in modrosti, ki nas lahko dobro branita pred kakšnimi našimi neumnimi ali ogrožujočimi odločitvami. Zato pravim, da staranje nosi modrost.
So nekateri ljudje, ki za sebe okoli štiridesetega leta starosti menijo, da so stari, da niso več za nobeno rabo, da imajo gube in da je življenja tako rekoč konec. Smo ljudje, ki se kljub gubam in kilcam veselimo vsakega novega dne, ki nam bo prinesel jutranjo sapico, ščebetanje ptičkov, čudovite ljudi na pot dnevnega minevanja in s tem zanimive energije in izkušnje.
No, vsaj sama lahko za sebe trdim, da se imam v drugi polovici četrte dekade vedno boljše. Vem že (no, vsaj približno) kdo sem, imam še nekaj visokih ciljev, za katere sem trdno odločena, da jih dosežem, ni mi mar za mnenje drugih, obkrožena sem s fantastičnimi ljudmi, ljubim svoje delo svetovalke in s tem, ko mnogim posameznikom, parom, družinam in najstnikom pomagam najti poti za spremembo ustaljenih navad in vzorcev, se tudi sama pri vsem tem učim, napredujem in sem hvaležna.
Verjetno me zato tudi ni strah staranja. Prepričana sem, da s tem, kako oblikujemo vizijo življenja, odnosov in ljubezni do sebe vplivamo na to, kako kvalitetno in v skladu s seboj bomo živeli.
Leta niso pomembna, ker gre za stanje duha.
Ste se zamislili? Pozabite na vaš EMŠO ali podobo v ogledalu, spomnite se, da lahko za sebe ogromno naredite že s tem, da spremenite način razmišljanja in ga usmerite v bolj pozitivne in optimistične vode.
Z nabrano modrostjo skrbno ravnajte in jo uporabljajte po intuiciji. Tako se boste izognili nepotrebnemu in bolečemu ponavljanju situacij in odnosov, ki so vas v preteklosti že prizadeli. Saj veste: če se iz napak in bolečine ničesar ne naučite, boste prisiljeni, da oboje ponovite. No, skušajte se temu izogniti in si privoščite vsak trenutek, vdih in izdih v smeri, ki vas bo podpirala in delala srečne in umirjene. Navsezadnje gre za vaše življenje!
