Zakaj ti kratkoročne rešitve za duševne stiske lahko delajo dolgoročno škodo?
Odgovori na dlani
Mogoče si eden tistih, ki vedno uporabi rešitev, ki je »pri roki«. Tista, ki ti prva pade na pamet. Mogoče gre za rešitev, ki se ti ponuja sama od sebe. Mogoče si rečeš: »Pa, sej je logično.« Tista rešitev, ki se ti prva ponudi, tista je sigurno prava. Gre za zaključek, do katerega prideš samodejno. In mogoče je hitra, instant rešitev dejansko prava rešitev. Če si intuitiven in zaupaš nareku svojega srca, potlej si s svojimi odgovori res lahko zelo hitro na konju. Hitre rešitve ne gre podcenjevati samo zato, ker do nje prideš po liniji najmanjšega odpora. Če prideš do razodetja, ko o tej stvari sploh ne razmišljaš. To je lahko velik plus, saj pomeni, da se samozavestno zanašaš na svoj občutek v želodcu. Intuicija običajno nikoli ne laže… ali pač.
Instant rešitve
Najti rešitev za nek svoj problem takoj ali zelo hitro se sliši izredno privlačno. Odgovor, serviran na pladnju. Sigurno se to sliši veliko bolj privlačno kot če pomisliš, da boš moral v reševanje problema vložiti dneve, mesece ali leta. Že če pomisliš, da boš moral vložiti več ur dnevno, več dni ali tednov skupaj v neko svojo idejo, se ti prvotno privlačna ideja lahko zdi že manj zanimiva kot na začetku. Pa ne zaradi ideje same, ampak zaradi tega, kar te čaka kot posledica. Zato se zdi, da je najbolj pogost cilj je pri reševanju problemov vedno povezan z »manj dela, manj energije, manj napora in več efekta«. Kakorkoli obrnemo, ljudje pač neradi dolgo časa rešujemo svoje probleme. Neradi vlagamo energijo in čas v nekaj, kar nam prinaša odloženo zadovoljstvo. Večina nas se neradi mentalno, čustveno ali fizično naprezamo samo zato, da bomo enkrat v daljni prihodnosti mogoče poželi sadove svojega trenutnega dela. Poleg tega v žepu namreč ni nobene garancije, da bomo svoj problem kdaj tudi dejansko rešili.
Za zaprtimi vrati psihe
Duševne stiske so posebna kategorija problemov. Nekaj, kar se za zaprtimi vrati tvoje psihe dogaja leta in leta, bi bilo najbolje rešiti po hitrem postopku – tako kot vse ostalo. Tako kot bi v smetnjak odnesel vrečo za smeti. Narejeno! Ker se stiske ponavljajo, se vedno bolj oklepajo tvoje identitete, kar vpliva na tvoj miselni in čustveni kompas. In hujše kot so stiske, bolj je tvoja osebnost prepletena z vzorci, ki so značilni za njih. Mogoče imaš občutek, da te situacije, ki sprožijo stisko, vedno znova zaznamujejo, bistveno pa vplivajo tudi na tvoje obnašanje. Vzorec, ki se ti non stop pojavlja, vzame v roke tvoje psiho in jo preoblikuje.
Socialna fobija
Mogoče imaš socialno fobijo in se tvoje nelagodje aktivira vedno, ko si v družbi. Primer kratkoročne rešitve bi bil, da se preprosto nikoli ne pojaviš v družbi. Umaknjenost od socialnih interakcij ti namreč ne bo aktivirala sprožilcev, ki jih čutiš, ko si v družbi. Če te straši misel, da govoriš v javnosti ali pred publiko, ti bo to naprej drastično pospešilo srčni utrip, nato pa te spravilo v stisko. Velika verjetnost je, da se boš počutil nelagodno več dni prej pred svojim govorom. Kratkotrajna rešitev na dlani bi bila, da se govoru v celoti izogneš, ali pa da prosiš nekoga drugega, naj naredi govor v tvojem imenu. Momentalno bi čutil kratkoročno olajšanje, ampak a bi ti to na dolgi rok rešilo problem? Duševne stiske imajo globje korenine.
Maskiranje problema
Nekaj, kar deluje kot obliž čez rano, mogoče lahko zaceli krasto, ampak brazgotina pe vedno ostane. Maskiranje problema. Pri stiskah problem maskiraš vedno, kadarkoli naslavljaš simptom (stisko samo), ignoriraš pa vzrok, zaradi katerega je do stiske prišlo. Zato vedno, ko se situaciji, ki te spravlja v stisko, izogneš, sprostiš napetost, da stiska popusti, vendar se ti v podobni situaciji ponovi identična zgodba. Kar pa narediš z izogibanjem pa je to, da stisko v resnici ojačaš, saj ji daš krila in moč. Naslednjič bo ta še malenkost bolj intenzivna kot je bila sedaj. Kaj se tukaj v resnici dogaja?
Najnižji sadež
Z drevesa vedno utrgaš sadež, ki ga najlažje dosežeš. Še dobro, da je človeška psiha tako narejena, da večino problemov reši sama od sebe, brez zavestne prisotnosti. Ni se ti potrebno umsko naprezati do nezavesti in narediti vsega sam. Včasih lahko stvar, ki jo želiš rešiti, tudi odložiš in počakaš… odgovor se ti običajno »pripelje«, ko najmanj pričakuješ oz. mogoče nanj že pozabiš. Nenaden uvid v predhodno nerešljivo situacijo.
Po liniji najmanjšega napora
To seveda ne pomeni, da je čakanje odgovor na čisto vsa vprašanja v življenju. Sploh če si naravnan na to, da vedno iščeš bližnjice v življenju. Da delaš stvari po liniji najmanjšega napora. Ideja, da bi situaciji taki kot je pogledal direktno v oči, se ti mogoče zdi prevelik zalogaj. Mogoče niti ne veš, da si s hitrimi rešitvami na dolgi rok ne delaš dobre usluge. Mogoče vse skupaj gledaš skozi oči momentalnega počutja. Razmišljaš, da če notranja tenzija in panika v telesu in mislih izgineta ali pa se drastično zmanjšata, potlej nekaj že delaš prav.
Odločiš se za težjo pot
Lahko pa ubereš tudi kontra pristop. Mogoče se zavestno odločiš za težjo pot. Čeprav sčasoma sprejmeš, da tudi če se momentalno mogoče počutiš slabše, si pod pritiskom in negotov in v bistvu samo vlagaš svoj čas in energijo v nekaj brez kakršnekoli garancije za uspeh… da je še vedno to boljše kot da samo sediš in se smiliš samemu sebi. Mogoče se odločiš, da boš pač tvegal in naredil eksperiment. Točno to, čemur se sedaj izogibaš, lahko tudi direktno nasloviš. Dobesedno napadeš. Narediš točno to, čemur bi se avtomatsko izognil po dolgem in počez. Stiski, ki drži roko nad tabo, lahko pogledaš direktno v oči in se ji zoperstaviš.
Soočenje z demoni
Mogoče je edina pot, da se soočiš s svojimi demoni ta, da jih napadeš. Da narediš točno to, kar sedaj misliš, da je nemogoče. Narediš točno to, česar se bojiš. Tvoj strah se seveda zdi resničen, saj ga čutiš. Ampak resničen je le toliko časa, dokler se ga ti bojiš. Dokler se strahu bojiš kot hudič križa, takrat je strah v resnici tvoj bog. Resničen je, ker ima moč nad tabo. Ko pa mu enkrat pogledaš v oči in ga gledaš dovolj dolgo, pa bo prej ali slej eden od vaju umaknil svoj pogled. Tisti, ki ga umakne prvi, izgubi. Mogoče spoznaš, da je bila stiska ves čas samo privid, ki se je lažno izdajala za resničnost.
Edina pot, ki ti ostane
Ko nič več ne uporabljaš hitrih rešitev za reševanje težkih problemov, potlej ti praktično ostane samo še pot, ki si se jo vedno izogibal. Ko si mentalno in čustveno pripravljen… Ko se ti na vratih pojavijo obrambni mehanizmi, jim ne odpiraš vrat. Ko ti hitre rešitve šepetajo na uho in ti ponujajo poceni nasvete, jih ti ne poslušaš. Ko se ti cel svet zdi pretežek in imaš občutek, da se bo vsak čas zgrnil nate in te pokončal, takrat ne iščeš zasilnega izhoda ven… ampak preprosto greš čez proces in počakaš, da najhujše mine. Vse namreč mine, zakaj potlej ne bi tudi to?! Mogoče ko najhujše mine, presenečeno ugotoviš, da si ti sam karakterno močnejši. Gradnja karakterja – mogoče je to je eden izmed korakov, ki ti lahko pomaga trajno sanirati duševno stisko.
Poslušaj, vendar ne sebe
Mogoče si zato edina oseba, ki jo ne smeš poslušati, ko gre za duševne stiske, ti sam. Ker če se poslušaš, te bo tvoj zavestni um v kombinaciji z občutkom vedno poskušal pregovoriti in te narediti za naivnega ali neumnega, poleg tega ti bo vcepil še slabo vest. Dejstvo je, da je svojim lastnim občutkom izredno težko ne-verjeti… ker najbolj resnična stvar na svetu je vedno tvoj občutek. Če mu seveda verjameš… Vsaka odločitev, ki jo sprejmeš, gre najprej čez sito občutka, ki tvoji odločitvi nato da zeleno ali rdečo luč. Vsi namreč nosimo svojo železno srajco… in to železno srajco je težko kar naenkrat sleči in obleči nekaj novega in se dobro počutiti v cunjah, ki so popolnoma izven tvojega karakterja. Ampak, kaj boš naredil, ko ti vse ostalo pade v vodo? Kam se boš obrnil po nasvet, ko se ti zaprejo vsa vrata in si izčrpal vse možne rešitve, ki sedaj ne delujejo več? Ali boš na tej točki naslovil svoje kontradiktorne misli in občutke, mogoče šel čez samega sebe? Če je človek lahko sam svoj najboljši prijatelj, potlej je lahko sebi tudi največji sovražnik. Ta, ki se najbolj bremza in se hoče odvrniti od nove navade. Mogoče vsi tvoji demoni nosijo maske, ampak za vsemi maskami se v resnici skrivaš ti. In točno zato ti kratkoročne rešitve za duševne stiske delajo dolgoročno škodo.
