Strto srce 1. del

Strto srce 1. del

Ljudje se bojimo tabu tem, ker se o njih premalo govori. No, upam, da se bo kdaj o njih prosto govorilo, ker bo potem vsem lažje. Če verjamete ali ne, tudi danes bom pisala o tabu temi. Zakaj sem se tako odločila? Ker mislim, da je primeren trenutek za take teme, nekaj me je v to poklicalo, pa še trenutna situacija je pripomogla, večina ljudi je doma. Nekaj mi že par dni govori: ”Daj, spregovori o tej temi!” Poskusila bom pisati brez dlake na jeziku.

Nekoč bo napočil dan, ko se bomo vsi umirili in take teme ne bodo več tabu teme, ker ne smejo biti. Ker strah nas samo hromi!

Pisala bom o temi, ki doleti vsakega petega otroka (fantka ali punčko). To je dobesedno 1, 2, 3, 4 in boom. Zakaj je to še vedno tabu tema? Verjetno zaradi strahu, nelagodja, nezaupanja, strahu pred ponovitvijo, strahu za družino, strahu pred izgubo… strah, strah, strah, strah in strah. Dajmo ta strah stran! Straha je veliko zunaj, a noter ga je malo, povrh tega pa je še votel. Predstavljate si strah kot prazen hladilnik. 🙂

Upam, da vas nisem preveč šokirala, najbrž vas že zanima, o čem bom pisala. No, udobno se namestite in prisluhnite. Najprej pa, ta tema je namenjena tako tistim, ki so to doživeli, kot tistim, ki niso.

SPOLNO NASILJE

Je velika tabu tema, za kar srčno upam, da se bo počasi spremenilo. V Evropi zajema ta pojem široko definicijo zlorabe, upoštevane pa so tudi oblike, kot so nagovarjane k prostituciji in spolna korupcija oz. nagovarjanje k spolnim dejavnostim. Posledice so lahko velike. Od tega, da ima ta oseba, ki je žrtev, psihološke težave (tesnoba, anksioznost, depresija, bulimija, anoreksija… ) in do fizičnih težav (pogoste bolečine v spodnjem delu trebuha, poškodbe spolovila… ). Da ne govorim o slabi samopodobi, eni se zakopljejo v alkohol, drugi se popolnoma zasovražijo, tretji se pred bolečino zatečejo k mamilom… Vsaka žrtev ima različne posledice. Te stvari se največkrat dogajajo v družinah, manjkrat pa v kakšnih barih.

Jaz se dostikrat sprašujem, ali storilec kaj čuti? Vedno pridem do istega odgovora. Storilec sploh nima čustev ali pa je tako zaprt, da nima čustev. Lahko bi rekli, da je to bolezen na nek način. Pogovarjala sem se z eno gospo, ki dela s takimi storilci… ja, veliko srečo sem imela, da sem slišala zgodbo še iz druge plati. Hvala za to! Za to sem zelo hvaležna!

Povedala mi je nekako tako: ”Storilci so tudi po eni strani žrtve. Oni so verjetno dali tudi kaj podobnega skozi, saj otrok se rodi svetel. To gre lahko včasih tudi iz roda v rod. Lahko se rodi pri starših, ki imajo v družini alkoholizem in ga fizično napadajo vsak dan. Vsi smo žrtve in storilci na nek način. Storilec nima čustev, njemu je vseeno, kaj takrat naredi z žrtvijo. Seveda ni pri vseh enako. So tudi različni storilci, kot so različne žrtve. Ampak Živa, ti nisi nič kriva! Prosim, zavedaj se, da nisi nič kriva. Zanj tu ni opravičila! Tudi, če je bil kdaj žrtev, ni opravičila za to, kar je naredil!” Prosim, tega se zavedajte tudi vsi vi, ki to potrebujete.

MOJE STRTE SRCE (PREKO TRNOV DO ZVEZD)

Želim deliti zgodbo, ki se je zgodila meni. Želim vam najprej povedati, da če boste kdaj želeli pisati o posilstvu in podobnih temah, najdite moč v sebi, ker tam jo imate ogromno. Verjemite sebi, svojim občutkom in bo vse okej!

Verjetno vas zanima, kako sem se spomnila? Ja, veliko let me je matrala tesnoba, ankioznost, zasovražila sem se in nisem vedela, zakaj je tako. Poleg tega pa me je pri 17 letih nekdo peljal na trening, ker domači niso mogli (držim anonimnost, ker to ni pomembno). Nato je kar naenkrat stegnil umazane roke tja, kamor se rok brez privolitve sploh ne daje, še posebej ne pri mladoletnih osebah. Otrpnila sem, nič nisem mogla, samo rekla sem mu, da naj prosim odmakne roko. Nato sem prišla na trening in to me sploh ni mučilo. Dokler se nisem čez par mesecev spomnila in mi ni dalo miru. Nato sem se začela spraševati, zakaj mi ne da miru? Zakaj nisem takrat nič ukrenila? Zakaj sem otrpnila? Zakaj se nisem razjezila? Zakaj sem rekla prosim? Zakaj? Zakaj? Zakaj?

Vedela sem, da se skriva globlji vzrok, da tesnoba ne nastane kar tako, da imam v ozadju nekaj več. Čutila sem v srcu, da mi nekaj ne ugaja. Čutila sem močno v sebi, da moram priti do dna in se imeti ponovno rada. Sploh ne vem, če boste lahko to razumeli, ampak v meni je bila takšna velika želja, da zaživim. Mislim, da se mi je že malo uresničila.

V glavnem, ko sem hodila k terapevtki in sva delali meditacijo (ker z njo vzpostavimo stik s samim seboj, telo in um se umirita, začutimo se in samo dihamo), sem ji že povedala vse, kar sem vedela, da me muči. Delala sem si tudi kar precej reiki (energijsko sem si zdravila svoje telo in um), ker sem vedela, da bo meni edino to pomagalo vse to premagati. Nato sem začela opazovati eno sliko, ki ji nikakor nisem mogla verjeti. Slika je bila, da je en velik moški nad mano, da me z eno roko drži na postelji, z drugo pa me otipava vsepovsod po telesu. Vsepovsod po telesu? Pri tem mi je grozil, da če povem, mi propade cela družina in bil je zelo grob.

Ta slika se mi je pojavljala vsak dan, vsako minuto, ni mi dala dihati. Nato sem povedala terapevtki in ja, trni so se začeli spreminjati v bodice. Vedno bolj podrobno sem se začela spominjati tega dneva. V glavi se je naredila norišnica. Norišnica, ki resnično boli. Začela sem veliko piti alkohol, da sem v sebi čutila čim majn te bolečine. Problem je bil, da sem ravno zaradi te terapije ponovno začela občutiti čustva.

Naslednjih 5 terapij sem se predrla na glas, kolikor so mi dale glasilke, ne vem, kako je terapevtka lahko to preživela. Ker če bi jaz poslušala od pol ure do ure in pol kričanja na ves glas… to je res malo mučno. Tako da hvala! Predstavljajte si, ko gre lahko samo na tak način bolečina ven. Ko sem predelovala posilstvo, sem ga podoživela. Predstavljajte si, da občutite bolečino v sebi, ste odrasla oseba, ampak se medtem počutite kot otrok, pa vam gre po glavi 100000000 stvari in vaše telo se zakrči ali podivja. Ste v sedanjosti, kot odrasla oseba, a vi podoživite celotno situacijo, kot da ste v tisti dani situaciji v preteklosti. Pri tem eni padejo v šok in se ne morejo premikati, drugi pa ravno obratno. Pri tem se počutite točno tako kot ste se, ko ste bili napadeni. Ne pozabite, da telo nikoli ne pozabi. Vmes lahko dobite tesnobo. Pri tem mislim pospešeno dihanje in posledično to občutite po celem telesu kot mravljice in ste zakrčeni. Oh, to sem imela jaz, to je kar nadležna zadeva. Mišice so se mi zakrčile, včasih se mi je zazdelo, kot da ne morem zadihati. Vem, da nekateri ljudje prav ‘podivjajo’ od vseh teh dogodkov naenkrat v glavi, zato se dela s tem v varnem okolju. Tako, da varno s tem! Vsak občuti drugače in vsak se s tem nekako bojuje.

Preko terapij in meditacij sem se spomnila skoraj vseh podrobnosti tega trenutka. Celo vem, da je bila jesen. Vem, da je bil grob in da mi je grozil. Vem, da me je celo slekel. Tudi vem, da me je na koncu samo pustil na postelji in jaz sem tam samo ležala. Spomnila sem se, da mu je vmes še celo uspelo zakleniti vrata in da je nato nadaljeval delo tako, da si je slekel pas in hlače. Ne vem, koliko časa je trajalo in tudi ne vem, če vem vse. Vem pa, da vem dovolj, da to vse lepo predelam ter zaživim svoje zasluženo življenje. Vse drugo so podrobnosti, ki niso tako pomembne. Zapomnite si, vedno se boste spomnili toliko, kot boste potrebovali, da predelate zadevo.

TRD OREH
Povedala bi še nekaj, kar spada zraven k zdravljenju. Po vsaki seansi (vsaj na začetku) boste zelo utrujeni. Imeli boste pogoste napade tesnobe. Jezni boste nase in krivili se boste. Jezni boste na ves svet in na starše. Brez jeze tukaj ni joka. Gabili se boste sami sebi. Ne boste se upali pogledati v ogledalo. Pri umivanju se boste verjetno z zelo težkim srcem dotaknili svojih delov telesa. In še mnogo več.

Ampak naj vam povem, da je to vse normalno. Takšnega vdora v telo ne moremo kar z lahkoto umiriti z danes na jutri. Na tem se dela potem vsak dan, vsak dan so padci in tudi vsak dan se lahko poberete! Verjemite vase. Ne pozabite, vse kar se vam bo dogajalo, je NORMALNO. Vsak človek drugače občuti in vsak ima svoj tempo predelovanja ter način. Načinov je ogromno, le svojega morate najti. Pa prosim, ne primerjajte se med sabo. Ne obupajte, če bo bolečina prehuda. Ne pozabite, da niste sami in da imate okoli sebe osebe, ki vas imajo neizmerno rade.

To je to za ta blog, se beremo naslednjič.

Deli to s prijateljem