Tolteki – varuhi tradicije starodavne Mehike

OGLAS

Mehiška planota je dežela vulkanov in jezer, puščavskih predelov in rodovitnih dolin. Mehiška dolina se nahaja na južnem predelu planote na okrog 2200 m nadmorske višine.

Obdana je z gorami vulkanskega izvora, katerih nadmorska višina doseže tudi 5000 m. Ta prostor je bil nekaj tisočletij zapored prizorišče dramatičnih vzponov in padcev številnih kultur, ki jih lahko uvrstimo med najbolj bogate in zanimive v celotni človeški zgodovini.
Čeprav nekateri viri pričajo o veliko večji starosti srednjeameriških kultur, jih je uradna arheologija razvrstila v naslednja obdobja:

Olmeki: 1200–400 pr. Kr.
Teotihuacán: 100 pr. Kr.–750 n. št.
Maji: 250–1460 n. št.
Zapoteki: 500 pr. Kr.–800 n. št.
Tolteki: 950–1150 n. št.
Azteki: 1325–1521 n. št.

OGLAS

Najpomembnejša civilizacijska žarišča v tej dolini so bila Teotihuacán, Tula in Tenochtitlán.

Teotihuacán, ki v jeziku nahuatl pomeni ''Mesto bogov'', je najstarejše znano urbano središče zahodne poloble. Stoletja je imelo prevlado nad celotno Srednjo Ameriko. Azteki so ga imenovali ''popek sveta''.

Ta veličastna prestolnica s stotimi objekti piramidalne oblike pripada nam nepoznani civilizaciji predkolumbovske Amerike. Teotihuacanske piramide se po svoji velikosti in izredni graditeljski spretnosti lahko merijo z egipčanskimi. Kultura Teotihuacána je bila pomemben navdih za vse kulture in civilizacije, ki so kasneje zrasle na tem področju. Teotihuacán še zmeraj predstavlja uganko in z gotovostjo lahko trdimo le to, da je svoj nenadni konec doživel sredi 8. stoletja. Vzrok je neznan, čeprav so k padcu te kulture nedvomno pripomogli vpadi Chichimekov, barbarskih plemen s severa, ki so vztrajno napadali civilizirano Mehiko.

S padcem Teotihuacána je nastopilo obdobje vojn in politične razkosanosti, ki je zajelo celotno Srednjo Ameriko. Kultura Teotihuacána vključno s svojo religijo, arhitekturo in družbeno ureditvijo je propadla, vendar so jo prevzeli in na naslednje rodove prenesli chichimeški potomci – Tolteki.

Tolteško cesarstvo

Tolteke so pred pozabo ohranile predvsem azteške pa tudi majevske pesmi in legende, ki so jih po španski osvojitvi zapisali domači prebivalci. Obstaja tudi verjetnost, da jih je zabeležil španski kronist Fra Bernardin de Sahagun. Podatki, ki jih je zbral Sahagun, govorijo o Toltekih kot o velikih umetnikih, graditeljih palač, slikarjih, kiparjih, ''ki so v svoja dela znali vtkati svoje z božanskim navdihnjeno srce'', izumiteljih ustvarjanja umetniških izdelkov s perjem, izvrstnih zdravnikih, strokovnjakih na področju iskanja in obdelave dragih kamnov, veščih obrtnikih, poznavalcih astrologije ter veščine tolmačenja sanj, dobrih astronomih, govornikih itd. Njihova slava je bila tako velika, da so v očeh ostalih ljudstev Srednje Amerike prešli v legendo. Tudi nove arheološke najdbe lahko potrdijo zgodovinsko utemeljenost številnih legend.

Po legendi naj bi Tolteki v Mehiško dolino prišli na začetku X. stoletja s severozahodnih mej Mehike kot barbari s skupnim poimenovanjem Chichimeki. Pod vodstvom legendarnega Mixcoatla so se sprva naselili v Culhuacanu, nekaj kilometrov južno od današnjega Mexico Cityja. Njegov sin in naslednik Ce Acatl Topiltzin je bila prva zgodovinska osebnost Mehike, čeprav je njegovo ime dobilo mitski značaj. Topiltzin je namreč kot vladar in vrhovni svečenik kulta boga Quetzalcoatla dobil ime Quetzalcoatl. To je bilo pogosto ime, ki so ga nosili vsi svečeniki-vladarji tega obdobja, kar je v zapisih, nastalih po prihodu Špancev, izzvalo pravo zmedo. Iz teh razlogov je težko razločiti med mitom in zgodovinskimi dejstvi.

Topiltzin je okrog leta 950 prestolnico preselil v Tollan, v španščini Tulo. Po pričevanju legend in arheoloških najdb je drugi val, znan pod imenom Nonoalca, za razliko od prvega velikega vala Chichimekov, ki so se naselili v Tuli, prišel z jugovzhoda in je bil visoko civiliziran. Predpostavljajo, da je šlo za potomce preživelih prebivalcev Teotihuacána ali nekega drugega mesta, ki mu je po chichimeških napadih uspelo ohraniti elemente teotihuacánske civilizacije. Nonoalca so priseljence s severa naučili raznih veščin in obenem vpeljali čaščenje Quetzalcoatla, imenovanega Pernata kača, ki izvira iz Teotihuacána in je postal njihovo glavno božanstvo. Potomci chichimekov so sprejeli teotihuacánsko kulturo in osvojili njihov način gradnje veličastnih mest, palač, svetišč, igrišč in piramid, zato je bilo prvo obdobje njihovega vzpona pod močnim vplivom Teotihuacána. Civilizirani prebivalci Tule so sami sebe poimenovali Tolteki, zato da bi se razlikovali od svojih barbarskih prednikov. V jeziku nahuatl beseda ''toltek'' (toltecatl) v prvi vrsti pomeni ''umetnik'', ''človek znanja'' in šele nato ''prebivalec Tule'', beseda ''tolteštvo'' pa označuje skupek vseh vrlin. Najgloblje korenine ''tolteštva'' so segale v Teotihuacán – starodavni izvir, iz katerega so se napajale vse kulture Srednje Amerike.

To mlado bojevniško ljudstvo je zelo hitro osvojilo veliko področje Mehike, ki se je raztezalo od ene do druge obale in prodrlo tudi na jug vse do današnje Gvatemale ter daleč na sever, v deželo svojih chichimeških prednikov. Svoje cesarstvo je zgradilo na trdnih temeljih, saj je kultura, ki je vzklila v Tuli, začela prevladovati v celotni Srednji Ameriki. Pojavila so se nova mesta, ki so postala kulturna žarišča: Coatlichan, Texcoco in Coyoacan. S tem se je v Mehiki začelo novo kulturno obdobje.

Leta 1000 so Tolteki prodrli tudi na Jukatan in osvojili mesta, kjer je še zmeraj cvetela pozna civilizacija Majev. O njihovem prihodu na Jukatan govori knjiga Chilam Balam (v prevodu ''Prerokbe jaguarja''). Popol Vuh, veliki ep Quiche Majev iz Gvatemalske kotline prav tako navaja tolteško osvajanje njihovega ljudstva in potrjuje prihod Toltekov iz Tulan Zuiva, tj. iz Tule na zahodu. Ti teksti med drugim omenjajo, da je Majem nekoč vladal človek, ki je prišel iz Tule in prevzel majevsko ime za Quetzalcoatla – Kukulkan ali Gucumatz.

Najbolj značilne sledi tolteške prisotnosti na Jukatanu danes lahko zasledimo v mestu Chichen Itza, kjer so Tolteki ustvarili nov, prepoznaven stil, imenovan majevsko-tolteški. Chichen Itza je sicer mesto Majev, toda številni ostanki, kot so kamnite ograje, izklesane v obliki kač, stebri v obliki kače z glavami v višini tal, številni frizi bojevnikov, kipi Chac Moolov, prikazi jaguarjev, stebri Atlantov in netopirji, ki so služili kot okras na prsih bojevnikov, pričajo, da so tam vladali Tolteki. Zanimivo je dejstvo, da so se ti jukatanski Tolteki od vseh drugih ljudstev najdlje upirali španskim osvajalcem. Španci so slavno pleme Itze pokorili šele leta 1697.

Tula

Tolteki so svojo prestolnico postavili približno 100 km severozahodno od današnjega Mexico Cityja, v Teotlalpano, na področje, ki je povezano z dolino Mehike. Teotlalpan v jeziku nahuatl pomeni ''Dežela bogov''. Predšpanska Tula leži na griču, ki se dviguje nad današnjo Tulo de Allende. Arheološko najdišče starodavne Tule pokriva približno 13 km2. Ohranjeni ostanki še zdaleč ne dajo slutiti tega, o čemer govorijo slikovite azteške legende. Čudovito mesto, v katerem je trs rasel v izobilju in dajal vtis razkošja, s prekrasnimi arhitekturnimi dosežki, katerih zidovi so bili okrašeni z zlatom, srebrom, koralami, školjkami in kecalovim perjem. Ostali so samo kamniti stebri in reliefi z oboroženimi bojevniki, jaguarji, kojoti in orli, ki pričajo o bojevniškem duhu tega ljudstva.
Doslej so identificirali tri različna ceremonialna središča: Malo Tulo, Trg Charnay in Akropolo.

Ceremonialno središče, imenovano ''Akropola'', je najbolj veličastno in tudi najbolje rekonstruirano. V središču Akropole se nahaja osrednji trg. Na njegovi vzhodni strani se vzdiguje največja struktura, znana kot ''Zgradba C'', ki je samo delno izkopana. Na zahodu lahko vidimo igrišče pelote, ki so jih v Tuli odkrili šest. Na severni strani leži glavna, relativno nizka piramida s petimi stopnicami in široko ploščadjo, na kateri je nekoč stalo svetišče Quetzalcoatla.

Na ploščadi so razpostavljeni Atlanti, gigantski kamniti stebri bojevnikov v višini 6 m, izdelani iz štirih kamnitih blokov, ki so naloženi eden na drugega in med seboj povezani s klini. Takšni stebri so zelo značilni za Tolteke in vselej kažejo na tolteški vpliv, ne glede na to, kje so se naselili. Predpostavljajo, da so se nekoč nahajali ob vhodih svetišč, kjer so nosili leseno streho, ki je zdaj uničena. Predstavljajo bojevnike, ki v desni roki nosijo orožje atlatl ali metalec kopja in v levi roki kopja, medtem ko imajo na hrbtu pritrjen ščit. Na prsih so imeli upodobljen prikaz metulja (simbola duše), sponka na njihovem okrašenem pasu pa je simbolizirala Sonce. Njihove kape so bile okrašene s perjem ptice quetzal, oprava pa z motivi pernatih kač, ki so predstavljale Quetzalcoatla, Pernato kačo.Najbolj nenavadni arheološki ostanki so Chac Mooli, izklesani kamniti kipi v na pol ležečem položaju in z glavo obrnjeno na levo. Na sebi imajo kamnite žrtvenike, kamor so v čast bogov polagali cvetne lističe in v času dekadence tudi žrtve v obliki človeškega srca.

Padec Tule

Sredi XII. stoletja je novi val chichimeških vdorov s severa povzročil požig in uničenje Tule. Barbari so pravzaprav samo pospešili konec tega mesta, kajti resnični razlog je bil v notranjih nesoglasjih. Nekateri arheologi kot vzrok za njegov propad navajajo razdor, ki je nastal med Tolteki chichimeškega izvora in ljudstvom Nonoalca. Nekateri drugi menijo, da so Tulo pestili verski boji med častilci boga Quetzalcoatla in pripadniki bojevniškega boga Tezcatlipoce, zato je kmalu sledil neizogiben konec tolteškega cesarstva.
Legenda pravi, da so častilci Tezcatlipoce, Topiltzina-Quetzalcoatla in njegove pripadnike pregnali iz mesta okrog leta 1000. Topiltzin-Quetzalcoatl je zapustil Tulo in naslednjih dvajset let preživel v Choluli, slavnem kulturnem in verskem središču. Nato se je s svojimi pristaši napotil proti jugu, s katerimi je skupaj premagal Maje in zavladal njihovemu mestu Chichen Itzi.

V nadaljevanju legende, natančneje po eni od njenih številnih različic, je Topiltzin-Quetzalcoatl odplul na ocean na splavu, narejenem iz prepletenih kač, po drugi pa se je napotil proti nebu in se spremenil v zvezdo jutranjico. Pred odhodom je napovedal svojo vrnitev iz mesta, kjer vzhaja Sonce, in natančno določil datum, ki je po evropskem koledarju ustrezal letu 1519. Tako je ljudstvo živelo v upanju, da se bo nekega dne vrnil, odrešil svoje ljudstvo in omogočil začetek novega obdobja. Na dan napovedane vrnitve Quetzalcoatla pa so na mehiška tla stopili prvi konkvistadorji.

Tolteki so glede na to, da so se pojavili v obdobju kaosa, ki je zavladal po padcu Teotihuacána, sorazmerno hitro osvojili kulturo tiste visoko razvite, vendar že umirajoče družbe in jo razširili po celotni Mehiki. Lahko bi rekli, da so prevzeli teotihuacánsko baklo in v zelo kratkem času prižgali marsikateri ogenj po celotni Srednji Ameriki. Tako so plamen med drugim prenesli tudi Aztekom, zadnji veliki civilizaciji na tem območju, ki je sebe pojmovala kot naslednike tega legendarnega ljudstva. Zato Tolteki po pravici veljajo za resnične varuhe tradicije starodavne Mehike.  

Avtor: Maja Pejković
www.akropola.org