Vsi se nenehno poslavljamo skozi življenje. Poslavljamo se od ljudi, okoliščin, izkušenj, občutkov. Slovesa so pomembna, saj vsako slovo odpre nekaj novega. Imamo sicer svobodno voljo in s tem tudi možnost, da se zapremo življenju, tako da se oklepamo preteklosti, določenih okoliščin ali ljudi. Kadar si svojega življenja ne moremo predstavljati brez točno določenega človeka ali se nam zdi, da brez točno določene izkušnje, okoliščine ne moremo iti naprej, pomeni, da smo se zaprli v neko obdobje svojega življenja in da stojimo na mestu.
Za več pristnega veselja nad življenjem se moramo vsak dan znova učiti poslavljanja od občutij, predstav o sebi, drugih, o svetu. V nekem trenutku smo na svet gledali z določenimi očmi, ga občutili na določen način in to nam je dajalo varnost, nas je spodbujalo k udejstvovanju v življenju, vendar pa, ko se razvijamo, se pogled na svet spreminja in star pogled, v kolikor se od njega ne poslovimo, začne dušiti.
Znati se moramo poslavljati od:
dogodkov (da jih ne premlevamo še leta in leta in živimo v spominih na preteklost),
vlog (če smo bili žrtev celo življenje, da se zmoremo posloviti od te vloge),
oseb (če nekdo ne želi biti več del našega življenja, da ga zmoremo spustiti),
predstav o drugih osebah (sprejeti, da me pomemben drugi morebiti nikoli ne bo razumel v določeni stvari),
predstav o sebi (posloviti se od predstave, da sem kot otrok bil tako nemogoč, da sem si zaslužil vzgojno klofuto),
čustev (npr. da ne ostajamo v jezi in se vrtimo okrog nje).
Če tega ne zmoremo, postajamo čedalje bolj zagrenjeni, v nas je čedalje manj veselja do življenja, ustvarjalnega zagona in čedalje manj pristnega stika z drugimi, saj ga še sami s sabo nimamo, če del nas ostaja v preteklosti in se ne zmore posloviti od nje.
Kako vemo, da se še vedno nismo poslovili od preteklosti in da bi to bilo za nas dobro? Kažipot je zamera, zagrenjenost. Osvobodimo se ju tako, da se soočimo z bolečino, ki se v nas prebuja. Na koga smo jezni? Kaj pričakujemo od njega? Katera bolečina nas vodi, da se še vedno vedemo kot žrtev in da se počutimo upravičeni biti jezni na ves svet. Da se nam zdi maščevanje (pa četudi samo z besedami, s katerimi prizadenemo drugega) upravičeno.
V preteklih izkušnjah ostajamo, ko:
Smo vedno znova besni na partnerja, ker nas ne zmore podpreti, ko nam je hudo. Vprašajmo se, ali je to srdit bes, bes ranjenega otroka v nas, ki so ga pretepali, zlorabljali ali kako drugače brutalno zaznamovali.
Ob preprostem »ne« s strani bližnjih oseb čutimo obup in se umaknemo v svoj svet. Pričakujemo, da bi drugi morali vedeti, kako nam je, kaj doživljamo, četudi o tem ne govorimo na glas. Vprašajmo se, ali je to obup majhnega otroka, ki je bil prepuščen samemu sebi, čustveno zanemarjen, vseskozi sam.
Pričakovanje napredovanja v službi; in ko ga ni, zamera do nadrejenih in vztrajanje na tem službenem mestu kljub nezadovoljstvu. Pasivno čakanje na napredovanje.
Ponavljanje vedno enih in istih vzorcev (izbiranje čustveno nedostopnih partnerjev, podrejanje v odnosih, potreba po kontroli v odnosih, … ).
Pestovanje bolečine in dolgotrajno objokavanje za nečim, kar smo si globoko želeli (otroka, točno določen poklic ali delo, status v družbi, …).
…
Slovo od neke situacije, izkušnje, osebe, občutkov, pusti za sabo praznino in negotovost. Kaj sedaj? Prav ta praznina, ta negotovost, če zdržimo z njo, nam omogoča, da pridemo v globlji stik s sabo, s svojimi željami in hrepenenji. Da prevzamemo odgovornost za svojo prihodnost in je ne polagamo v roke drugim ljudem okoli nas, okoliščinam itd. Da postanemo aktiven ustvarjalec svojih življenj in ne nemočna žrtev, ki le čaka, da nekdo izpolni njene želje, hrepenenja.
Naučiti se posloviti, pomeni, biti to, kar resnično smo. Slovo osvobaja. Od ljudi se pogosto poslovimo v tišini, brez pojasnila, brez pogovora. Se samo obrnemo in gremo. Preprosto odidemo, saj bi bilo preveč boleče pogledati nekomu v oči, začutiti pomen, ki ga ima slovo za nas, in šele nato oditi. Pogosto odidemo proti novim izkušnjam, brez da bi si dovolili občutiti vrednost odhajajoče izkušnje. Vrednost tega, kar nas je naučila, kaj bomo od nje odnesli s sabo, kar nam bo pomagalo na nadaljnji življenjski poti. Včasih se je težko posloviti od oseb, ki so v nas pustile sledi, katerim smo dovolili, da so se vtisnili v nas. Ljudje so v nas vtisnili nova spoznanja, bodisi boleča bodisi prijetna, mogoče so nas navdihnili za nadaljnje življenje, nam dali pogum za nov začetek. In ti odnosi, v katerih smo si dovolili, da smo se notranje spremenili, ostajajo v nas še naprej živi in občuteni, četudi so se naše poti v živi realnosti razšle.
Lahko se teh oseb zaradi tega, kar so nam v preteklosti dali, nas naučili, oklepamo, ampak s tem dušimo odnos in sebe prikujemo na mesto. Pomembni ljudje našega življenja bodo vedno živi v nas in mi v njih. V globokih odnosih namreč sooblikujemo življenje drug drugega. Poskušajmo živeti odnose na način, da bomo drug ob drugem postajali drugačni, sposobni večjega zaznavanja sebe in drugega v tem, kar resnično smo, brez iluzij, kaj bi kdo moral biti. Poskušajmo živeti odnose na način, da bomo nekoč, četudi se bodo naše poti razšle, lahko rekli »Lepo je bilo hoditi skupaj«.
Šele ko se zares poslovimo in ne samo zbežimo, nekaj sedanjega postavimo v preteklost in naredimo prostor za novo. Zato, če hočemo v življenju rasti, je poslavljanje nujno potrebno. S slovesom od nečesa starega, vedno pride nekaj novega. Odpreti se novim izkušnjam, spustiti v življenje nekaj novega, nam še nepoznanega, prinese s sabo veselje nad življenjem in čudenje nad tem, česa vse smo zmožni, ko se zmoremo prepustiti toku življenja.
Petra Vršnik, mag. ZDŠ, psihoterapevtka
www.upajsi.si
