…oziroma misel o individualnosti… 🙂
Največ kar lahko storiš za razvoj (so)ljudi je, da si to, kar si. S tem tudi ostalim omogočiš / dovoljuješ, da so, kar so. Ker roko na srce… To je včasih izjemno težko. Od otroštva dalje smo (vsaj nekateri) poslušali dosti komentarjev v tem stilu: “Kaj si bodo pa ostali mislili, če boš takšna?” “Zakaj pa želiš biti drugačna? Ne izstopaj preveč od ostalih, da te ne bodo izločili!” ipd. Ampak tisto pravo bit, naravo in privlačnost človeka opazimo ravno takrat, ko človek je, kar je in to tudi izraža. Takrat nam je nekdo, ki nam sicer ne bi bil všeč nekako privlačen, ker izžareva tisto nekaj več. Izžareva sebe. Svojo dušo. Dovoli si biti to, kar po naravi je. Obleka – telo s tem nima kaj dosti. 🙂
Včasih si jim tako tudi za vzgled (nevedoč) – ne v smislu oponašanja, ampak samo za vzgled. 😉 Razvitemu, izgrajenemu človeku ne pomeni nič to, da nekdo kopira, želi posnemati. Na to osebo ne bo jezen, ne bo se nanj razburjal, ne bo mu godilo to. (Godilo bi egotu.) Ne bo pa si niti ne želel, da bi ga nekdo kopiral… Želel bo samo in tudi srečen bo, če bodo ljudje okrog njega, to kar so in če bodo to tudi izražali.
Tak svet bi bil čudovit. Tak svet si želim tudi sama. Takšni ljudje svet delajo raznolik, lep in zanimiv.
Vprašanje za danes: Kaj nam preprečuje, da bi bili to, kar smo? Je to “zunanja” ali “notranja” ovira? Čutiš, da je premostljiva? Definiraj jo. 😉
I am that I am and I except you. I except the Divine that’s hiden inside of you. I am rejoiced by your individuality! I see the Divine in you when I look you in the eyes. <3
