Advāita Vedanta (dobesedno »ne-dva«), izvirno poznana kot Puruṣavāda, je šola Hindujske filozofije in religiozne praske in ena od klasičnih Indijskih poti do duhovnega spoznanja.
Termin Advaita se nanaša na zamisel, da je duša (Jaz, Atman) enaka kot najvišja metafizična Resničnost (Brahman).
Sledilci te šole so poznani kor Advaita Vedantisti ali le Advaitisti in iščejo duhovno osvoboditev skozi pridobivanje Vidvā, znanja, ki ima pomen pri posameznikovi resnični identiteti kot Atman in Brahman.
Advaita Vedānta se da izslediti do najstarejših Upanishad. Zanaša se na tri vire besedila, ki se imenujejo Prasthanatrayi. Le ti dajo »združujočo interpretacijo celotnega telesa Upanishad«, Brahma Suter in Bhagavad Gite.
Advaita Vedānta je najstarejša obstoječa pod šola Vedante, ki je ena od šestih ortodoksnih Hindujskih filozofij (darśana). Čeprav se da njene korenine slediti nazaj v prvo stoletje pred našim štetjem, se smatra za najbolj uglednega zastopnika Advaita Vedānte tradicije učenjaka Adi Shankara iz 8. stoletja.
Advaita Vedānta poudarja Jivanmukti, idejo, da je moksha (svoboda, osvoboditev) na razpolago v tem življenju za razliko od Indijskih filozofij, ki poudarjajo videhanmukti ali moksho po smrti.
Šola uporablja koncepte kot Brahman, Atman, Maya, Avidya, meditacija in druge, ki jih je moč najti pri glavnih indijskih religioznih tradicijah, vendar pa jih interpretira na svoj lasten način za svoje teorije o mokshi.
Advaita Vedānta je ena najpogosteje preučevanih in najvplivnejših šol klasične indijske misli. Mnogi učenjaki jo opisujejo kot obliko monizma, drugi pa opišejo filozofijo Advaite kot nedualistično.
Advaita je vplivala in so nanjo vplivale različne tradicije in besedila Hindujske filozofije, kot Samkhya, Joga, Nyava in druge pod šole Vedante, Vishnavizma, Shaivizma, Purane, Amamav, kot tudi družbeno gibanj, kot gibanje Bhakti.
Vir: Wikipedia
