Nekoč je živel mož, ki ga je pogled na lastno senco in stopinje tolikanj motil, da se je sklenil znebiti obeh. Povsem po naključju je odkril metodo, s katero naj bi pobegnil od njiju: vstal je in se spustil v dir. A vsakič, ko je dvignil nogo s tal, je za sabo pustil stopinjo; tudi senca mu je sledila z lahkoto.
Neuspeh je pripisal dejstvu, da je tekel prepočasi. Zdrvel je še hitreje in brez postanka – vse dokler se ni zgrudil mrtev.
Ni mu uspelo spoznati, da bi zadostovalo, če bi stopil v senco in njegova senca bi izginila; če pa bi sedel in miroval, bi tudi stopinj več ne puščal.
Iz knjige Kje je tao in druge zgodbe